Milan Domadenik (1936-2020) - In Memoriam

Milan Domadenik24. oktober 2020 - SPOROČILO ZA JAVNOST

V nedeljo, 18. oktobra zvečer, malo po 22. uri, me je po telefonu, po res zelo dolgem času, poklical Milan Domadenik. Povedal mi je, da leži v bolnici, da ni v redu, a da upa, da bo zmogel to bolezen in še, da mi je nameraval odgovoriti na elektronsko pošto, ki sem mu jo poslal z nekaj vprašanji o akciji Sever in stavki zaposlenih ob mojem imenovanju za republiškega sekretarja za notranje zadeve leta 1990, da pa ni še preveril nekaterih dejstev. Neobičajna ura za njegov telefonski klic in sploh klic sta me navdala s temnimi slutnjami, ki so se nekaj dni za tem, žal, uresničile. Milan Domadenik je umrl.

Milan Domadenik je bil celo svoje profesionalno življenje policist. V policiji je večji del svoje profesionalne kariere posvetil vprašanju državnih meja, leta 1982 pa je postal načelnik Uprave UNZ Ljubljana mesto. To je bila visoka in odgovorna funkcija v Socialistični Republiki Sloveniji. Pod socialistično oblastjo je bilo zelo težko razmejevati med profesionalno odgovornostjo v izvršilni veji oblasti in partijsko dominacijo nad vsemi aparati v družbi. Toda Milan Domadenik je to zmogel. Naredil je namreč nekaj nepredstavljivega za tiste razmere. Kot prvi mož ljubljanske UNZ je, 1.7.1988, v izjavi za časopis Dnevnik, javno demantiral trditev republiškega sekretarja Tomaža Ertla, da so 31. maja 1988, Janeza Janšo aretirali delavci kriminalistične službe UNZ Ljubljana, pač pa, da je to storila Služba državne varnosti, ki jo je v Ljubljani vodil Peter Prebil, ki je za kritje akcije, ki sta jo operativno izpeljala Drago Isajlović in Peter Frumen, poklical Milana Domadenika naj mu odredi nekaj kriminalistov. Takoj je postalo jasno, da za aretacijo stoji politična policija in slovenski politični vrh. Domadenika sta za tem na razgovor takoj poklicala tedanja županja Ljubljane Nuša Kerševan in predsednik mestnega komiteja ZKS Ljubljana Iztok Winkler, takoj za tem je bil razrešen in upokojen. Takrat ni bilo nobenih političnih strank, ki bi temu nasprotovale, opozicija je šele začela razgrajevati enopartijski sitem. V Odboru za varstvo človekovih pravic smo njegovi izjavi in poznejši razrešitvi namenili posebno pozornost v javnih sporočilih Odbora.

Po zmagi Demosa na prvih svobodnih volitvah in imenovanju prve demokratično izvoljene slovenske vlade, sem Milana Domadenika predlagal za svojega namestnika na notranjem ministrstvu. Njegovo poznavanje razmer v policiji, odnos do službe državne varnosti in nesporna opredelitev za slovensko samostojnost, ki jo je večkrat izpričal, so bile odločilne pri sprejemu nekaterih ključnih odločitev. Po tem, ko zelo dolgo nisem uspel najti primerne osebe, da bi prevzela vodenje Varnostno informativne službe v katero smo preoblikovali nekdanjo SDV, sem sprejel Domadenikove predloge o tem, da ji najprej odvzamemo policijska pooblastila in administrativno upokojimo ljudi, ki so delali na tim. “notranji politični problematiki”! Tem ukrepom sem dodal razorožitev te službe, zapečatenje vmesnih delilnikov na slovenskih poštah, sobah, kamor so vodile vse telefonske linije in jih je za prisluškovanje uporabljala samo udba, prenehanje pošiljanja poročil te službe v Beograd (mimogrede, tam sta službovala ključna slovenska operativca partijske SDV Ivan Eržen in Boris Zore).

Milan Domadenik je potem skrbel za operativne naloge slovenske policije, imenovan je bil v glavni štab slovenskih oboroženih sil, ki je poveljeval slovenskim silam med desetdnevno vojno. Za svoje delo je leta 1993 prejel srebrni Častni znak svobode.

Ljudje se v svojem življenju pogosto znajdejo na razpotjih in pred težkimi odločitvami, ki lahko resno ogrozijo njihovo profesionalno kariero in celo eksistenco samo. Malo jih je, ki zmorejo sprejeti pravo odločitev, tako po svoji vesti, kot poklicno, čeprav je to težko in velikokrat tudi nevarno. Milan Domadenik je sodil med take ljudi. Naj mu bo lahka slovenska zemlja!  

Igor Bavčar