MEDVEDJEK 1991 - Nagovor

Nagovor Ane Zagožen:
 

Govor VSO 15.6. 2021, Medvedjek

Letos obeležujemo 30 obletnico samostojnosti Slovenije. Slovenija je bila v letih 1990 in 1991 v svojih prizadevanjih za osamosvojitev mednarodno kar malo osamljena. Čas, ko smo se borili za samostojno Slovenijo, je dragoceni čas, ki ga premalo poudarjamo in se nanj spominjamo. Prav tako premalo poudarjamo in cenimo dejanja vseh tistih fantov, ki so se zavedali, da se je za Slovenijo potrebno boriti in so za domovino tvegali svoja življenja. Niso vedeli, koliko časa bodo trajali oboroženi spopadi, a vendarle so se ljudje odzvali v boj in plačali tudi ceno trpljenja svojih družin in ker je JLA bila takrat najmočnejša armada v Evropi, bi takratno vojno lahko tudi izgubili. Kaj bi sledilo, si lahko le predstavljamo. Za državo, ki jo imamo danes, so bila izgubljena tudi življenja. Nova država je bila rezultat vizionarstva nekaterih ljudi in neposrednih naporov in prizadevanj mnogih. Brez njihovega dela, izpostavljanja, tveganj in prizadevanj Slovenija danes ne bi bila samostojna in mednarodno priznana država. 

In prav tukaj, pred natanko 30. leti je 27. junija 1991 Teritorialna obramba (TO) ustavila oklepno kolono agresorske Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Z bitko pri Medvedjeku je bil preprečen prihod jugoslovanskih oklepnikov v Ljubljano. Največ žrtev je zahteval napad jugoslovanskih letal na barikado. Na prvo oviro so naleteli pri Novem mestu, a so jo prebili, druga ovira jo je pa čakala na stari cesti med Trebnjem in Ivančno Gorico, pri kraju Medvedjek. Slovenske obrambne sile so si pri Medvedjeku postavile barikado iz tovornih vozil in ta je ustavila prodirajočo kolono jugoslovanskih oklepnikov. 27. junija je pri obrambi barikad sodelovalo skoraj 400 pripadnikov teritorialne obrambe in policije, 28. junija je teritorialna obramba napadla blokirano kolono jugoslovanske vojske, kateri so nato v letalskem napadu napadle barikado. 

 

Napad jugoslovanskih letal na tovornjake, ki so bili v barikadi, je bil najbolj smrtonosen posamični napad v času desetdnevne vojne. Med letalskim napadom je bilo ubitih več voznikov tovornjakov (7), nekaj jih je bilo ranjenih (6), življenje je izgubil tudi pripadnik teritorialne obrambe in gospodar kmetije Anton Kotar. Poškodovanih je bilo tudi nekaj hiš v okolici. 

 

Z umikom zadnjega vojaka JLA je Slovenija obvladovala svoje ozemlje in s tem izpolnila ključni pogoj za mednarodno priznanje. Danes, ko je minilo 30 let odkar smo si izborili samostojno, suvereno in demokratično samostojno Slovenijo, smo še vedno priča poveličevanju dogodkov iz prejšnjega sistema, ki je nasprotoval človekovim pravicam. Prav tako je žalostno in kar malce poniževalno, kako so privilegirani borci NOB, namesto, da bi prav posebno častno mesto v družbi priznali vojnim veteranom vojne za Slovenijo in jim dvignili pravice. Šele v zadnjem času potomci padlih za Slovenijo prejemajo neko priznanje in odškodnino.

 

Vojna za Slovenijo je takrat odkrila na tisoče junakov v slovenskem narodu. V boj so odšli zaradi ljubezni do domovine, da branijo svojo zemljo, dom in vero. V šolah o tem delu zgodovine premalo učijo, zato mladi danes vojne za Slovenijo ne jemljejo dovolj resno in bistveno je, da se v glave mladih zopet naselijo vrednote demokracije in dragocenosti nacionalne države. Besede, ki podcenjujejo takratno vojno za Slovenijo, žalijo ljudi, ki so umrli, žalijo ljudi, ki so takrat izgubili svoje premoženje, in žalijo vse, ki so v takratni vojni sodelovali. 

Pravilno in častno je obeleževati te dogodke, se ponosno spominjati na enkratna in neponovljiva dejanja in prav je, da te dogodke obeležujemo tudi v poduk, da se te vojne grozote ne bi ponovile. 

 

Ana Zagožen

Glavni odbor VSO