OBELEŽITEV 31. LETNICE KONCA OBOROŽENIH SPOPADOV IN ZMAGE V VOJNI ZA SLOVENIJO- GOVOR PREDSTAVNIKA VSO ARGENTINA DAMIANA AHLINA

• 

Spoštovane Slovenke, spoštovani Slovenci, cenjeni gostje, skratka vsi navzoči, bodite lepo pozdravljeni,

 

čast mi je, da smem spregovoriti nekaj besed ravno v tem prostoru, prostor v katerem je moj oče prejel iz prve roke škofa Vovka zakrament svete birme, prostor v katerem se spomnimo na njih ki so vse dali za mater domovino. Zbrani smo ob novi obeležitvi zmage in konec oboroženih spopadov v vojni za Slovenijo. Ni bilo lahko. Leta nazaj je Ivan Cankar res znal razložiti »jugoslovanstvo«: »Po krvi smo si bratje, po jeziku vsi bratranci, po kulturi, ki je sad več stoletne razdeljene vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali pa goriški viničar furlanskemu.«

In s temi besedami mislim, da je vse povedano. Že pred prvo svetovno vojno je bilo možno srečati Slovenca drugod po širnem svetu. Dovolite, da si upam nasloviti to kot : Slovenija izven Slovenije.  

Lahko omenim, da so te generacije slovenskih izseljencev dobile pomembno vlogo za slovensko prihodnost. Zlasti tisti v severni Ameriki so se vključili v tamkajšnje politično življene. Nekateri so celo skušali vplivati tudi na rodno grudno življenje. Zlasti v obdobju med vojnama so finančno pomagali za obnovitev cerkva in drugih javnih potrebah, se pravi tako v materialni kot politični plati, v naslednjih krizah, ki so močno prizadele Slovence. In tudi drugje je bilo slično.

Če se vrnem v domovino, je v neki meri dokazano, da v zgodovini nismo bili zmožni do svobode, ker nismo bili dovolj enotni in složni … saj nas je le peščica ljudi na majhnem ozemlju in peščica tudi vse naokrog. Po drugi strani pa, če razmislimo in si damo večjo vrednost, smo očividno zelo pomembni in važni, ker so se skozi zgodovino vedno prerekali in bojevali za ta košček zemlje. Bodisi iz zamejstva ali drugod, delili so našo zemljo kakor vojaki Jezusovo oblačilo in tega ni konca, še vedno obstaja nekdo, ki bi rad vsaj meter slovenskega ozemlja zase. In vsi vemo, da je res.

Torej, vseskozi, bilo je morda lažje, da drugi nadzorjujejo in se prilastijo tega kot, da se mi zanimamo in zmenimo za to kar je naše. Odgovor lahko razberemo v knjižni analizi Albina Prepeluha »Problemi malega naroda«

Konec osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je sledila preureditev Evrope. Nemir in ekonomska kriza. Vmes je bilo večkrat slišati željo po »Samostojni Sloveniji«.

Razmere, so nam bile vse bolj jasne. V socialnem, političnem in kulturnem področju, so zapadli mednarodni dolgovi in energetska mednarodna kriza, povzročili padec v prepad. Dosti je bilo ideologije in politične manipulacije. Splošno nezadovoljstvo se je dihalo in jasno je bilo, da je bil enotni klic po demokraciji in samostojnosti. Pogled na novi svet. Novo upanje. Nove sanje.

Diaspora je vedno spremljala deželo pod Triglavom.V diaspori smo se vedno spraševali kako bi lahko še mi pomagali. Člani Slovenske kulturne akcije so sodelovali na študijskih dnevih DRAGA, med drugimi so tudi predavali Dr.Katica Cukjati, Dr.Andrej Fink, Branko Rozman in Janez Zorec.

Tako kot so kulturniki pripomogli s prispevki in izjavami v novi reviji številki 57, so tudi naši člani objavljali razne prispevke v tej Novi reviji (št.95) .

Pred in med osamosvojitvijo so se tudi, zlasti v Buenos Airesu, izvedla razna predavanja in kulturni večeri. Duhovni izraz zdomskega kulturnega delovanja se iskri v neštetih fasetah. Ena izmed njih je tudi revija Meddobje.

Avgusta in septembra leta 1990, v zamejstvu, ob DRAGI, je bilo tudi zasedanje osrednjega iniciativnega odbora za pripravo svetovnega slovenskega kongresa (SSK) in srečanje slovenskih revij. Bili smo prisotni s člani in tudi z revijo Meddobje.

In vremena so se Kranjcem zjasnila.In zgodilo se je kar v zgodovini slovenstva se še ni. Vojaških in političnih zapletov ni bilo konca. Dan po razglasitvi, kljub okoliščinam, je bil dosežen cilj.

Med drugimi je bila tudi ustanovitev Svetovnega Slovenskega Kongresa. Tudi argentinska delegacija je takrat z navdušenjem pozdravila ta korak in se udeležila ustanovnega zasedanja. Delegacijo je sestavljalo pet članov Slovenske kulturne akcije, ti so bili: dr. Katica Cukjati, Tine Debeljak, arh.Marijan Eiletz, dr. Andrej Fink ter Ivan Korošec. Predstavniki predvojne emigracije so bili Rudi Guštin, Ciril Kren, Roberto Mislej, Elsa Okretič in Silvio Pavlin ter predstavniki Zedinjene Slovenije Božidar Fink, Marjan Schiffrer, Ivana Tekavec, prof. Tine Vivod in Stane Grebenc. Od tega trenutka naprej smo bili tesno povezani z našo materjo domovino in smo delali na tem, da bi bila priznana.

Severna Amerika nam ni bila naklonjena, je bila vse bolj na strani bivše Jugoslavije in zato države, ki so bile njej podrejene ni so hotele priznati samostojne Slovenije.

Med temi državami šteje tudi Argentina. Veliko napora je bilo. Vsa slovenska skupnost se je takrat prizadevala in združeno delala. Argentinskemu narodu, vodilnim osebnostim in tedanjim oblastem je bilo razjasniti položaj, zgodovino, veljavnost in pravico do samostojnosti.

Tokratno delo je povezoval odbor krovnega društva Zedinjena Slovenija v sodelovanju z Medorganizacijskim svetom, Slovensko kulturno akcijo in tudi posameznimi skupinami. Tudi vsak rojak, ki je imel znance v argentinskem svetu, je s svoje strani posegal čim bolj aktivno v to delo.

Še posebno poslanstvo je bilo vplivati na parlament, ki je končno v posebnih deklaracijah zahteval od izvršilne oblasti, naj prizna novo državo. V senatu npr. je bil ključna osebnost senator Horacio Felix Bravo Herrera.

Mnogo je bilo predstavitev, ki jih je odbor zaprosil in odposlal. Izrazito, med najbolj pomembnimi je bil poseben spis oz. študij, ki ga je pripravil član Slovenske kulturne akcije, filozof in teolog pater Alojzij Kukovica. V odgovor na to, je senator dr. Bravo Herrera tudi uradno odpotoval v Slovenijo.

Vsak izmed nas je v svojem krogu in kar je bilo v lastni moči pomagal, da bi bila Slovenija prepoznavna kjerkoli po širnem svetu.

Pred tridesetimi leti, točno 16.01.1992 je Argentina priznala Slovenijo. In tako so se tudi nam uresničile sanje…

Danes smo ti še vedno ob strani in si prizadevamo za tvoje blagostanje, draga Mati Slovenija in smo ponosni nate.

Slovenstvo se mora čutiti in gojiti. Edini pogoji za uspeh in zmago, res dokazani, so :složnost, sočutje, bratstvo, skupno delo in enotnost. To velja ne samo za Republiko Slovenijo na svojem, pač za vsakega Slovenca bodisi v Sloveniji, zamejstvu ali po svetu, za vsako organizacijo, ustanovo, društvo ali podjetje. Složnost je nujno potrebna za uspeh v vsaki skupni dejavnosti od najbolj enostavne do najbolj zahtevne na vseh področjih.

Da se uresničile besede, ki so bile napisane pred davnim:

Tod bodo živeli veseli ljudje in veselo Zdravljico bomo ponosno zapeli ter trobojnico svobodno zavihrali v sinje nebo. Priznana in spoznana ter pozdravljena in spoštovana tudi onstran meja!