Ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov

22. avgust 2012 - SPOROČILO ZA JAVNOST

8. avgusta 2012 je vlada Republike Slovenije podprla obeleževanje 23. avgusta kot evropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. S tem Slovenija sledi Resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je Evropski parlament sprejel že aprila 2009.

10. avgusta 2012 je Študijski center za narodno spravo v sporočilu za javnost poudaril, da je Slovenija edina evropska država, ki je v 20. stoletju doživela vse tri velike totalitarizme - fašizem, nacizem in komunizem. Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) se strinja z ugotovitvijo, da je »obeleževanje spomina na žrtve totalitarnih režimov še posebej pomembno kadar upada zaupanje v ustanove pravne države in demokracije«. Slovenska osamosvojitev je potekala v ozračju, prežetem s soglasjem slovenske družbe o pomenu vrednot pluralistične, demokratične in pravne države ter v ozračju zanosnega boja za obrambo človekovih pravic. Temu ozračju je bil vsakršen totalitarizem tuj in najširša civilna družba se je izražanju avtoritarnih praks tedanje oblasti smelo postavila po robu s pogumno držo nenasilnega državljanskega odpora.

V tej luči predsedstvo VSO ocenjuje izjavo kolegija ZZB NOB z dne 14. avgusta 2012, s katero ta organizacija zavrača obeleževanje evropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov z argumentom, da to »ne more prispevati k umirjanju političnih razmer, še manj pa k civilizirani evropski zavesti, saj je grobo nadaljevanje kulturnega boja in delitve naroda«. VSO meni, da k spravi in civilizirani zavesti lahko vodi samo razkrivanje resnic; raziskovanja dejstev o zgodovinskih dogodkih ne moremo enačiti z »boji in delitvami« posebej v primerih, ko dejstva razkrivamo umirjeno, pretehtano in argumentirano. Dejstva o resničnih dogodkih in kolaboracijah med in po drugi svetovni vojni so še vedno plod raziskovalnega dela in temeljitega luščenja ovojev iz globoko zakopanih arhivov in spominov preživelih prič; ZZB se v svoji izjavi ogne omembi sodelovanja Hitlerja in Stalina. K civilizirani zavesti pa pomembno prispeva eksplicitno priznanje ZZB, da je bil boljševiški/komunistični sistem totalitaren. Vsi totalitarizmi so si seveda med seboj različni, a da bi komunističnega presojali bolj milostno kot druge zato, ker je sodeloval z zahodnimi demokracijami, ne bi zdržalo kritike po načelih vladavine prava; to je tako kot, če bi sodili, da je neki morilec nedolžen, ker se je nekoč družil z nedolžnimi ljudmi. Argument, da je komunistični totalitarizem trajal deset let, je enako nevzdržen, saj je imel maršal Tito dosmrten mandat; umrl je leta 1980, od leta 1985 do 1988 pa so se v Ljubljani še vedno vrstili vojaški procesi zoper demokracijo, dirigirani s strani militaristične oblasti.

VSO meni, da je citirano stališče ZZB nasprotno usmeritvi citirane resolucije Evropskega parlamenta. VSO ob tem izraža odobravanje eksplicitnega priznanja ZZB, »da je bil komunistični sistem totalitaren in da je obstajal tudi v Sloveniji«. Ostale sodbe prepustimo resnicoljubnemu raziskovanju dejstev. ZZB v svoji izjavi napeljuje na misel, da vsi totalitarizmi niso enaki oz. da so nekateri upravičeni. Predsedstvo VSO sledi vrednotam slovenske osamosvojitve in ji je vsakršni totalitarizem tuj. Ne gre za enačenje totalitarizmov, kot to namiguje ZZB, gre preprosto za obelodanjanje zgodovinskih dejstev in s tega vidika za enako skrben odnos do raziskovanja vseh totalitarnih pojavov v zgodovini in v sedanjosti.  

Zavedamo se, da je evropska prihodnost, z njo pa tudi slovenska, odvisna od premagovanja starih ideoloških vzorcev in od vedrih ter strpnih pogledov na skupni evropski podvig. Ko se spominjamo žrtev vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, negujemo vrednote slovenske osamosvojitve in z njihovo pomočjo krepimo nov koncept ustvarjalnega in sodobnega evropskega slovenstva, v katerem totalitarizmi nimajo azila. Zavzemamo se za ničelno toleranco do totalitarnih in avtoritarnih praks.

Predsedstvo Združenja VSO