Nelson Mandela, afriški in slovenski črnci

Nelson Mandela6. december 2013 - SPOROČILO ZA JAVNOST

Tudi sam sem, podobno kot vsi razumni ljudje na svetu, občudoval južnoafriškega voditelja Nelsona Mandelo. Voditelj je postal po dolgem ujetništvu, po porazih v bojih z manjšinskimi bolj ali manj rasističnimi režimi in po zmagi demokracije leta 1993. To so bila tudi leta demokratičnega vzpona slovenske države. Mandelo bi morda lahko primerjali z Jožetom Pučnikom, Afriški nacionalni kongres pa z Demosom.

Ko poslušam poročila o žalovanju za Nelsonom Mandelo, se spomnim svojih srečanj z južnoafriškimi voditelji, med drugim srečanja z zunanjo ministrico Nkosazana Dlamini Zuma poleti 2008. To so bili časi Janševe vlade in slovenskega predsedovanja EU, ko je bila Slovenija tako rekoč ljubljenka mednarodne skupnosti in ena najuspešnejših novih držav Evropske unije.

Mednarodni položaj Slovenije se je po letu 2008 odločilno poslabšal. Nekoč uspešna država se je znašla na gospodarskem in moralnem repu Evropske unije. Delovanje aktualne slovenske vlade na področju zunanje politike (pa še kje) je pomanjkljivo. Po eni strani daje videz neurejenosti in slabe organiziranosti, po drugi strani je njena usmeritev zgrešena.

Ko se sprašujem o vzrokih za slovensko nazadovanje, se seveda zavedam svetovne finančne krize, vendar ta ne pojasnjuje bistva. Slovenija je po zaslugi slovenskih »črncev«, ki so se uprli avtoritarnemu jugoslovanskemu režimu, postala neodvisna in demokratična država v začetku devetdesetih let, malo pred Južno Afriko. Podobno kot Južna Afrika je takrat vzcvetela tudi Slovenija.

Razlika med Južno Afriko in Slovenijo je - če zanemarimo demografske in zemljepisne številke - v tem, da v Južni Afriki ni prišlo do vrnitve apartheida in da nikomur ni prišlo na misel, da bi zmanjševal ali celo uničeval dediščino osamosvojitve, kot se je zgodilo v Sloveniji. V Južni Afriki je dediščina Nelsona Mandele nedotaknjena. To je Južni Afriki omogočilo vzpon med najbolj obetavne države, ki jih označujemo s kratico BRICS. Problem Slovenije je v tem, da se vrača k starim vzorcem, ki jim do apartheida manjka le nekaj korakov. To je tako, kot če bi se v Južno Afriko vrnil režim Swarta, Strijdoma, Vorsterja, Verwoerda, Bothe, de Klerka...

Dr. Dimitrij Rupel, član Predsedstva VSO