Kultura in Majniška deklaracija 1989

Majniska deklaracija 111. februar 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST

Najbrž si mnogi zastavljate vprašanje, kakšna je zveza med kulturo, Združenjem za vrednote slovenske osamosvojitve in Majniško deklaracijo iz leta 1989? Zveza je preprosta in za tisti čas samoumevna. Pod Majniško deklaracijo so navedene naslednje organizacije: Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovensko krščansko-socialno gibanje, Slovenska kmečka zveza, Univerzitetna konferenca ZSMS Ljubljana, Zveza slovenske kmečke mladine in Društvo slovenskih skladateljev. Prelomne dogodke slovenske politike so sprožili slovenski kulturniki, umetniki, pesniki, pisatelji, tudi skladatelji.

Naslov dokumenta, ki smo ga aprila 1989 v moji pisarni na tedanji FSPN sestavili France Bučar, Janez Janša, Hubert Požarnik, Veno Taufer, Ivo Urbančič in jaz, namreč Majniška deklaracija, smo prevzeli od znamenite Koroščeve deklaracije iz leta 1917. Ta prva Majniška deklaracija je napovedala konec Avstro-Ogrske in začetek Jugoslavije, naša deklaracija, ki je bila objavljena 72 let pozneje (8. maja 1989), pa je napovedala konec Jugoslavije in začetek samostojne slovenske države. Če dobro premislimo in če upoštevamo, da je Berlinski zid padel šele 9. novembra tistega čudežnega leta 1989, je naša Majniška deklaracija napovedala tudi razpad Varšavskega pakta, konec Sovjetske zveze in konec hladne vojne.

Kot je znano, je bila Koroščeva deklaracija leta 1917 utemeljena na pravici do samoodločbe »naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov«, naša deklaracija pa je izhajala iz predpostavke o politični samostojnosti in suverenosti slovenskega naroda.

V istem času, ko smo objavljali in podpisovali Majniško deklaracijo, je tedanja Republiška konferenca SZDL proizvedla svoj dokument, ki se je imenoval Temeljna listina Slovenije 1989. Razliko med dokumentoma je Ivo Urbančič julija 1989 komentiral z besedami:

»Temeljna listina se razlikuje od Majniške deklaracije toliko, kolikor se uradna politika razlikuje od alternativne.« Nato je postavil vprašanje, »ali naj Jugoslavija še sploh obstaja, in katera je tista notranja vez, ki bi jo lahko držala skupaj?« Na to vprašanje je tudi odgovoril, da bi bilo to mogoče pod pogojem, »da se vsi deli Jugoslavije brezpogojno odločijo, da bodo poslušni zakonu moderne dobe.« France Bučar je bil mnenja, »da si Slovenci kot narod moramo izboriti lastno nacionalno identiteto kot mednarodno priznano.« Tine Hribar pa je napisal, da je Temeljna listina protislovna in da izhaja iz dvovladja: iz vladavine ljudstva, torej iz demokracije, in iz vladavine dela, ki je »upredmetena v delavskem razredu in poosebljena v Partiji kot samozvani avantgardi delavskega razreda (in ki) od znotraj blokira dejansko demokracijo«. Hribar še ugotavlja: »Razlika med Majniško deklaracijo in Temeljno listino je prav v tem, da Deklaracija ne izključuje Listine. Listina pa izključuje Deklaracijo.«

Če pomislimo, da je Temeljna listina SZDL ohranjala jugoslovanski okvir in kvečjemu napovedala njegovo - kot se je reklo - »prenovo«, je bila Majniška deklaracija, tudi zaradi vojaškega procesa zoper četverico JBTZ, ki mu je bila v velikem delu posvečena, znamenje obupa nad Jugoslavijo in napoved nove države. V bistvu je bila Temeljna listina v velikanskem zaostanku za Majniško deklaracijo. Morda bi jo lahko primerjali z 72 let starejšo Koroščevo deklaracijo, ki je tudi branila Jugoslavijo.

Na koncu naj rečem samo še to, da nekaterih aktualnih kritik in malomarnosti, da ne rečem zaničevanja, slovenske države ni mogoče razumeti drugače, kot da nas vračajo za četrt stoletja ali celo sto let nazaj, medtem ko nas Majniška deklaracija s svojo odprtostjo še danes opominja k prihodnosti.

Dr. Dimitrij Rupel, član Predsedstva VSO