Nevšečnost biti Slovenec?

delo logo8. junij 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST

Časopis Delo je v Sobotni prilogi dne, 24. maja 2014, objavil prispevek Petra Kolška ''Krasni maj, deklaracij čas'', ki je dostopen tukaj

Odgovor na prispevek, ki ga Delo ni hotelo objaviti, je pripravil dr. Dimitrij Rupel in ga objavljamo v celoti.

 

Pojasnilo v zvezi s člankom Petra Kolška »Krasni maj, deklaracij čas«, Delo, 24. maja 2014.

Na prvi pogled je videti, kot da se je pisec Dela Peter Kolšek lotil analize in primerjave treh Majniških deklaracij: Koroščeve iz leta 1917 (MD 1917), Demosove iz leta 1989 (MD 1989) in letošnje, ki je nastala v Zboru za republiko oz. v Civilni družbi za pravično Slovenijo (MD 2014). Analize in primerjave zgodovinskih pojavov so - posebej v današnjih raztresenih časih - dobrodošle in hvalevredne, torej bi morali takšno podjetje nagraditi s hvaležnostjo in odobravanjem. Žal se pisec Dela ni dovolj poglobil v zadevo in mora zdaj to namesto njega - vsaj na kratko - storiti pisec teh vrstic.

1. (Zgodovinski pomen) Medtem ko se Kolšku zdita prvi dve deklaraciji »zgodovinski«, češ da »sta izrekali stališče nacionalne entitete v razmerju do zunanjih političnih okoliščin«, se mu zdi najnovejša deklaracija (MD 2014) »uperjena navznoter; ne govori o Slovencih kot naciji, ampak o 'nesporazumih' v njej«, torej »je deklaracija za interno politično rabo.« Beremo, da najnovejša deklaracija (MD 2014) govori o slovenskih »nesporazumih« in »izraža zahtevo po preurejanju domačega političnega prostora po eni podobi«, torej ni zgodovinska in je tako rekoč zanemarljivega pomena. Najnovejši deklaraciji potemtakem - po Kolškovem (čigavem že?) prepričanju - v nobenem primeru ni mogoče pripisovati pomena, kot sta ga imeli prvi dve deklaraciji.

2. (»Nesporazumi«) Peter Kolšek je prezrl, da slovenski »nesporazumi« ne nastopajo le v najnovejši, ampak tudi v 25 let starejši izjavi, v kateri piše: »Nesporazumi, provokacije in tudi odkrite sovražnosti, ki jih danes doživljajo Slovenci v Jugoslaviji, nas prepričujejo o prelomnosti sedanjega zgodovinskega trenutka in nas obvezujejo, da v jasni obliki izrečemo svojo voljo, iz katere sledijo dejanja v prihodnosti.« Najnovejša izjava namenoma ponavlja formulacije iz prejšnje izjave.

3. (Usmeritev navzven ali navznoter?) Pisec Dela je zamolčal, da so spomladi leta 1989 slovenski komunisti oz. socialisti svoje nasprotovanje Majniški deklaraciji izrazili z »navznoter« uperjeno Temeljno listino. Resnici na ljubo povedano: tedanji slovenski režim (leta 1989) ni bil razdiralen le navznoter, ampak tudi navzven, saj je poleg politične konkurence zavračal neodvisno slovensko državo, s čimer je seveda oslabil »nacionalno entiteto v razmerju do zunanjih političnih okoliščin«. Glede na prelomni čas konca hladne vojne režim ni mogel preprečiti čudežnega plebiscita in se je - morda s figo v žepu - pridružil gibanju za osamosvojitev.

4. (Globok vzdih) Kolšek med drugim ocenjuje uresničitev tretje točke MD 1989, ki govori o človekovih pravicah, demokraciji, duhovni in gmotni blaginji... in pravi, da v zvezi s temi napovedmi lahko »seveda globoko zavzdihnemo«. Čeprav naš pisec svoje vzdihljaje pošilja na napačen naslov, saj vidi razloge zanje v Majniški deklaraciji, vendar zadeva na samo bistvo problema. Tretja točka deklaracije (MD 1989) je bila dolga leta in je še blokirana. Za zastoj ni kriva deklaracija, ampak tisti, ki je niso hoteli ali mogli uresničiti. Če seštejemo trajanje t.i. levih vlad (Drnovškovih, Ropove, Pahorjeve in vlade Alenke Bratušek) lahko ugotovimo, da so imele vsaj dve tretjini obdobja samostojne državnosti v rokah večino vzvodov za uveljavljanje človekovih pravic, demokracije, duhovne in gmotne blaginje. Ko gre za pravosodje, šolstvo in medije, je imela t.i. levica skoraj ves čas slovenske države popolno oblast. Tej nesreči je bila namenjena in zato je bila potrebna najnovejša izjava (MD 2014), ki pravzaprav zahteva le uresničitev prejšnje izjave (MD 1989). Seveda si brezglava politika zapravljanja, zadolževanja in navijanja davkov, predvsem pa njena propagandna spremljava zaslužita še kaj več kot globoko vzdihovanje.

5. (Nevšečno slovenstvo) Čisto na koncu članka se poleg drugih nenavadnih (in kajpada neutemeljenih) stališč pojavi stališče, iz katerega je mogoče sklepati, da Kolška ne motita le 25 let stara in najnovejša Majniška deklaracija, ampak slovenska državna suverenost in slovenska narodnost. Kolšek slovensko državno suverenost in slovensko narodnost označuje kot nevšečni: »Deklaracija 1989 je zahtevala slovensko državno suverenost in jo tudi dosegla, z njo pa nevšečnost biti Slovenec (podčrtal D.R.).«

6. (Slovensko napredovanje) V demokratični družbi je mogoče zaničevati in zasmehovati marsikaj, tudi lastno istovetnost. Ko pa gre za primerjave in analize, je treba izhajati iz dejstev. Slovenci so nekoč zanemarjali svojo narodnostno istovetnost, saj so se bili npr. pripravljeni s takšnimi ali drugačnimi izgovori imenovati pleme troimenega ali del jugoslovanskega naroda. Pred petindvajsetimi leti so se najprej dobronamerni posamezniki, nato mnogi drugi, na plebiscitu pa skoraj vsi Slovenci jasno zavedeli državnih, političnih in družbenih pomanjkljivosti oz. pomanjkljivosti dotedanjih slovenskih rešitev, ki so se vse po vrsti zanašale na druge narode. Vendar Majniška deklaracija 1989 ni bila le poziv k osamosvojitvi, ki se je potem relativno dobro in naglo posrečila. Bila je tudi poziv k osvoboditvi iz ujetništva avtoritarnih in doktrinarnih politik. Nova deklaracija leta 2014 ne bi bila potrebna, ko bi se ta osvoboditev zares posrečila, vendar se - kot povedo v nebo vpijoči gospodarski, socialni in drugi nesporazumi, o katerih je govor v MD 2014 - ni posrečila. Ob tem pa pisec teh vrstic, ki sem sodeloval pri dveh izjavah, o katerih piše Kolšek, ne verjamem, da je koristno ali spodbudno odvreči, kar je bilo doseženo, recimo suvereno slovensko državnost. Pač pa mislim, da se je treba vrniti iz slepe ulice in zunanjepolitičnim dosežkom dodati še notranjepolitične in gospodarske.

7. (Navzočnost Janeza Janše) Čisto na koncu in za povrh: Majniško deklaracijo 1989 smo res pisali v moji pisarni na nekdanji fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, vendar se to ni godilo »v vročici pomladnega večera«. Bilo je podnevi, eden od piscev pa je bil - ne glede na morebitne ugovore revizionistov - Janez Janša. O tem ni mogoče lagati, širiti laži o tem pa je nespodobno. Janša je sodeloval tudi pri pisanju najnovejše izjave.

Dimitrij Rupel