Istorečje

sodisce30. junij 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST

Ko govori o sprejemu obljube nagrade, vsebuje sodba o zadevi Patria neverjetno napako: ko bi morala pojasniti, kdaj, kje in na kakšen način je bila sprejeta obljuba nagrade; ko bi, skratka, morala dokazati, da je šlo za sprejem obljube nagrade, le ponovi, da je šlo za sprejem obljube nagrade. Namesto da bi abstraktni domnevi sledil konkreten opis dogodka sprejemanja obljube nagrade, sodba preprosto ponovi svojo abstraktno domnevo. Takšnemu govoru pravimo tavtologija oz. - slovensko - istorečje.[1]

Istorečje, ki pomeni nepotrebno ponavljanje neke domneve z drugimi besedami, je v dobrih besedilih nezaželeno oz. je prepovedano, še posebej pa v besedilih, od katerih pričakujemo razlage, pojasnila in dokaze. V diplomskih in drugih akademskih nalogah zato od študentov zahtevamo, da v začetku postavijo hipoteze, ki jih v nalogi potem dokažejo ali ovržejo. Brez dokazov o pravilnosti ali zgrešenosti postavljenih domnev - vsaj na resnih fakultetah - ni mogoče opraviti izpitov in diplom. V socialistični Sloveniji, predvsem pa v njeni ustavi je nekoč mrgolelo tavtologij o revoluciji, razrednem boju, vodilni vlogi partije itn. V sistemu, kot smo ga imeli, trditev ali domnev ni bilo treba dokazovati, še več, o njih ni bilo mogoče spraševati in jim ni bilo dovoljeno nasprotovati. Kdor si je drznil pred letom 1980 postaviti vprašanje o smiselnosti doživljenjskega predsedniškega mandata Josipa Broza Tita, je šel v zapor. Dolgočasni zagovorniki in bistri oporečniki, ki so se nekoč ukvarjali s Kardeljevo domnevo o odmiranju in stapljanju narodov, niso dokazovali dejanskega (ne)smisla takšne domneve, ampak so bodisi v podporo bodisi v škodo takšne domneve navajali druge marksistične avtorje, ki so o zadevi govorili z drugimi besedami in seveda niso ničesar dokazovali. Edini učinkoviti argument je bil hierarhični položaj avtorja. Marx je bil resničnejši od Lenina, ta je bil resničnejši od Stalina, Stalin bolj zanesljiv od Kardelja, ki je že spet - vsaj nekaj časa - premagoval Dobrico Ćosića ali Staneta Kavčiča. In če je bilo mogoče najti pri Leninu kakšen pozitiven stavek o narodnem vprašanju, je bil to argument, da Kardelj in Ćosić nimata prav.

Naše življenje je bilo nekoč zgrajeno na istorečju. Istorečje je nekakšen plemenitejši sorodnik istosmiselnosti, istosmernosti, agitacije in propagande, predvsem pa ideološke uravnilovke, kar seveda pomeni primitivizem in povzroča družbeno odrevenelost. V diktaturi je tvegano misliti drugače in vedeti več od uradne vednosti. Potem ko so evropski, ameriški in sovjetski voditelji leta 1975 v Helsinkih podpisali sklepno listino, ki je poudarjala človekove pravice; potem, ko je leta 1978 v Vatikan prišel Janez Pavel II, leta 1981 v Belo hišo Ronald Reagan, leta 1985 v Kremelj pa Mihail Gorbačov, ki je priporočal glasnost, se je vladavina istorečja približala svojemu koncu. Leta 1988 so združene komunistične sile Beograda in Ljubljane uspele prirediti proces JBTZ, vendar so se z njim zapisale epohalnemu polomu in propadu. Nihče več ni verjel, da bi šlo za izdajo vojaške skrivnosti, ampak so vsi razumeli, da gre za obupen poskus ohranjanja partijske in policijske oz. vojaške oblasti. Takrat je odzvonilo istorečju, namesto tega se je razmahnilo svobodno razmišljanje. Verjeli smo le tistemu, kar je bilo mogoče utemeljiti in dokazati z dejanji. Slovenija je uspešno zavrnila jugoslovanski napad, slovenska valuta se je ustalila, slovenska država je opravljala izpite z odliko, se uveljavila na svetovnem prizorišču...

Žal se je istorečje vrnilo utelešeno v delovanju slovenskega pravosodja. Njegovi podložniki so lahko obsojeni in celo poslani v zapor zaradi miselnih deliktov in na podlagi besedil, ki - za nekoga, ki ni do konca podlegel istorečju - ne dokazujejo ničesar razen tega, da so bila naročena.

V teh dneh je organizacija slovenskega istorečja zablestela v vsem oblastniškem blišču in duhovni revščini. Zdi se, da je bila njena svečana otvoritev na Dobu 20. junija 2014, skratka 25 let po Majniški deklaraciji, dobro pripravljena in skrbno zrežirana. Kdor ni smrtno prizadet od istorečja, razume, da gre za načrt vladavine istorečja in odstranitve kakršnekoli opozicije. Že ob prejšnjih volitvah je prejšnji predsednik države izjavljal, da ne more prepustiti mandata za vodenje vlade nekomu, ki je »pravnomočno obtožen«. Ob koncu Janševe vlade so se začeli, vse do danes pa se stopnjujejo »zaskrbljeni« glasovi, kako naj državo vodi nekdo, ki je »pravnomočno obsojen« oz. v zaporu. Prvi del načrta - eliminacija šefa opozicije - je torej izpolnjen. To, da je bil obsojen na podlagi istorečja, ni važno. Drugi del načrta je povezan z volitvami, na katerih sodeluje velika množica strank, ki imajo korenine v jugoslovanskem socializmu. To, da obstajajo poleg teh še - vsaj tri - druge stranke, je neprijetno, vendar naj bi volivce odvrnile v začetku omenjene, čeprav neutemeljene besede o nagradi itn. Ali je dejstvo, da Slovenija v času, ko v EU in NATO sprejemajo usodne odločitve, nima prave vlade, ampak samo takšno, ki opravlja tekoče posle in za katero se ve, da je državo potopila pod vsako sprejemljivo evropsko raven, del načrta, je težko reči. Slovenija v tem trenutku nima ne prave vlade, ne pravega parlamenta ne prave opozicije. Zdi se, da ima v tem trenutku pravo oblast v državi pravosodje, ki si je za poletni čas omislilo športno zabavo: ping-pong. Ustavno sodišče vrača žogico vrhovnemu sodišču, to pa okrajnemu.

Tako kot drugod imamo tudi v Sloveniji nekakšno drevesno krošnjo oblasti. Če damo v oklepaj misel, da si žagamo vejo, na kateri sedimo, je treba ugotoviti, da so danes ob nalomljenih ali suhih vejah stricev iz ozadja, vlad, ki opravljajo tekoče posle in razpuščenih parlamentov najbolj razkošne veje sodne oblasti. Ne glede na to - dvignjene obrvi povzročajoče dejstvo - bi bilo nemara prav, ko bi se čim prej stresla vsa krošnja in bi se - kot je nekoč napisal slovenski pesnik - drevesa zavedela svojih korenin.

Dimitrij Rupel


[1] O tem obširneje piše sodnik US Jan Zobec v svojem odklonilnem ločenem mnenju (16. 6. 2014) k sklepu Up-373/14 z dne 11. 6. 2014.