28. obletnica ''MSNZ = Slovenska vojska'' v Kočevju

vso.si 2018 05 17 obletnica msnz 2018 kocevje 0318. maj 2018 - SPOROČILO ZA JAVNOST

V četrtek, 17. maja, sta Združenje VSO in Društvo MORiS Kočevska Reka v sodelovanju z Občino Kočevje slovesno prvič obeležila 28. obletnico enega najpomembnejših dogodkov pri osamosvojitvi Slovenije - začetka Manevrske strukture narodne zaščite. Prireditev je potekala pred občinsko stavbo v Kočevju, kjer se je projekt začel. Prisotne so nagovorili podžupan Občine Kočevje Roman Hrovat in predsednik Združenja VSO Aleš Hojs ter dva protagonista takratnih dogodkov, Mihael Petrovič tedanji Kočevski župan in brigadni general Tone Krkovič, idejni oče MSNZ-ja in tudi njen prvi načelnik. Oba sta obudila spomine na tisti prelomni čas, ko je Jugoarmada s pomočjo nekaterih domačih politikov, na čelu z Milanom Kučanom, ki se niso sprijaznili z demokracijo v Sloveniji, razorožila Teritorialno obrambo in jo s tem tudi ukinila. S tem je bila uspešno izvršena prva faza agresije JLA na Slovenijo, kar je bil, de facto, tudi začetek vojne za Slovenijo. Ukazu se je že v prvih dneh uprlo nekaj pogumnih in narodno zavednih poveljnikov TO na občinskih ravni, kar je bilo brez dvoma spoštovanja vredno posamično dejanje. Kot organiziran odgovor na (samo)razorožitev TO in s tem jasno izraženo namero zveznih oblasti, da bodo z vojaško silo preprečili osamosvojitev Slovenije, so bile v maju 1990 injicirane priprave za oboroženi odpor, ki je nato dobil formalno obliko v Manevrski strukturi narodne zaščite, to je Slovenski vojski. Poslanstvo te edinstvene organizacije pa je dobilo potrditev v praksi, ko je le ta, leto dni pozneje, v osamosvojitveni vojni, v popolnosti odigrala svojo vlogo. Osrednji govornik na slovesnosti je bil zgodovinar mag. Jurij Pavel Emeršič, katerega govor objavljamo v nadaljevanju.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve

 

Spoštovani uporniki z razlogom!

Svetovna zgodovina je polna pripovedi o vojnah, zmagah, pogumu posameznikov, pa tudi o porazih, strahopetnosti in izdaji. Tudi slovenska zgodovina beleži vse našteto. Pri nas so se odvile bitke svetovnega formata: od bitke pri Frigidu, pa do krvavih bojev ob Soči, naši predniki so se spopadali s Franki, Avari, Madžari … in tukaj pod Alpami obstali, čeprav so bili večkrat tepeni, izdani in ponižani. Nikoli pa tako brutalno, kot v zadnjem, 20. stoletju. Naše ozemlje so trgali po 1. svetovni vojni, še bolj pa v 2., ki jo je spremljala še krvava boljševiška revolucija. Protikomunistična vojska je bila izdana in pomorjena, sledila pa je dolga rdeča ledena doba.

Ko so se ob koncu 80-tih pričeli veliki tektonski premiki v svetovni politiki, se je tudi SFRJ pričela lomiti. 57. številka Nove revije je prinesla drzna premišljevanja o narodni suverenosti, proces proti četverici leto zatem pa je mobiliziral Slovence in Slovenke. Nastajanju demokratične opozicije, ki je po demokratični poti prevzemala oblast so se stare sile uprle in z zaplembo orožja skušale preprečiti samostojno politično pot…

Narod brez vojske ne more obstati. Tega se je pred natanko 100 leti zavedal takrat še major, Rudolf Maister, ki je ob razpadanju habsburške monarhije v Mariboru zbiral orožje, opremo in borce, ker je intuitivno slutil prelomne trenutke. In ko ga je polkovnik Holik obvestil, da bodo prisegli Avstriji, je dejal svoj znameniti: »Ich erkenne diese Punkte nicht an….« Zoperstavil se je nadrejenemu in mu jasno povedal, da prevzema v imenu slovenske narodne vlade vojaški nadzor nad mestom in celotno spodnjo Štajersko. V tistem usodnem trenutku je postavil na kocko vse. Tudi svoje življenje. Ker je lagal in blefiral, saj v resnici ni imel nobenega pooblastila narodne vlade, ker je grozil nadrejenim z vojaškim sodiščem, ki ga sploh ni bilo, pa bi ga brez nadaljnjega lahko postavili pred strelski vod. Ampak ga niso. Maister je namreč izkoristil edinstven zgodovinski trenutek, zaigral na karto presenečenja in Holik mu je predal pisarno in položaj...

Zelo podoben zgodovinski trenutek se je odvil 72 let kasneje, 17. maja 1990. Ob razpadanju totalitarne Jugoslavije so stari oblastniki ukazali predajo orožja, brigadir Krkovič pa se je temu uprl, rešil je tisto, kar se je še rešiti dalo in pričel skupaj z Vinkom Beznikom, Radom Klisaričem, Vojkom Adamičem in drugimi širom Slovenije v navezi z Janšo in Bavčarjem organizirati obrambno strukturo, kasneje poimenovano MSNZ (Manevrska struktura narodne zaščite) ter specialno brigado MORiS. V obeh primerih je šlo za intuitivni, odločni, pravočasni in tudi zelo tvegani odgovor na zgodovinsko dogajanje, kar je bilo ključnega pomena za nadaljnji razvoj. Ni sicer naloga zgodovinarja, da razlaga, kaj bi se zgodilo, če…. A vendar si bom za trenutek privoščil tak ekskurz: Če ne bi Krkovič in Maister pravočasno reagirala, bi ostali v prvem primeru brez obrambe proti nemškemu Schutzwehru, v drugem pa proti jugoslovanski armadi.

Oba zgodovinska trenutka pa spremlja še ena, manj lepa analogija: tako Maistrovim borcem, kot tudi borcem za slovensko državo, je politika kmalu odrekla podporo; namesto, da bi jim zaupala narodno obrambo, jih je razpustila, poniževala in njihove zasluge zatajila. V letih, ki so sledila osamosvojitvi, smo bili priča poskusom zmanjševanja pomena slovenske obrambne vojne, njenih glavnih akterjev in rehabilitiranju agresorjev. Mnoge vlade, še zlasti zadnja, so vojski prav po mačehovsko odmerjale proračunska sredstva. Finance se pogosto navajajo kot glavni razlog za klavrno stanje v vojski. Vendar to ni edini razlog. Mislim, da obstaja še globlji problem, to je duhovna podhranjenost, to je kriza identitete.

TO SV - znak

Ob grbu slovenske vojske se je spet pojavila rdeča zvezda, ideologi starega režima pa so začeli razglašati kontinuiteto med slovensko vojsko in partizansko revolucionarno gverilo. Med njima ni in ne more biti kontinuitete, saj gre za 2 povsem različni idejni, strukturni in zgodovinski stvarnosti. Ne moremo namreč postavljati ob bok naši vojski, ki je izbojevala eno najbolj čistih vojn v zgodovini, vojsko iz časa 2. svetovne vojne, ki je pobila več Slovencev kot okupatorjev in ustoličila enopartijski režim. Ideološka zavajanja in ponarejanja zgodovine so posledica dejstva, da v samostojni Sloveniji ni bila izvedena lustracija; v nobenem državnem podsistemu, tudi v vojski ne.

Judovski mislec Heschel je pravilno dejal: »Kdor ni dedič, ne more biti pionir.« Šele takrat, ko se bodo odgovorni v vojski vrnili k tistim zdravim, čistim koreninam, zasajenim 17. maja 1990, bodo lahko legitimno, odločno, jasno in glasno zahtevali dober kos proračunske pogače, s katerim se bo začela nujno potrebna reforma in posodabljanje.

Resnim in objektivnim zgodovinarjem je o dogodkih med leti 1987 in 1991 na voljo veliko gradiva. Gradiva, ki jasno in nedvoumno kaže na pomen 17. maja 1990 in na prelom z dotedanjo komunistično armadno tradicijo. Gradiva, ki kaže, da je takrat nastala slovenska vojska, ki ni služila ideologiji, ampak DOMOVINI.

Jurij P. Emeršič