6. september 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST
Na ''Shodu za svobodo in pravičnost'', ki ga je Odbor za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin - Odbor 2014 pripravil v sredo, 3. septembra, pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani je spregovoril tudi dr. Božo Predalič, generalni sekretar Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. V svojem govoru se je dotaknil predvsem vzrokov politično montiranega procesa Patria, kateri segajo v obdobje slovenskega osamosvajanja. Govor v nadaljevanju objavljamo v celoti.
Govor:
Dragi prijatelji - spoštovani vztrajniki!
V uvodu se želim zahvaliti vsem vam, ki se tukaj tako vztrajno zbirate v podporo Janezu Janši in Tonetu Krkoviču. Vsem vam, ki vas boli krivica in ki želite boljšo Slovenijo za Janeza, za Toneta, za vse nas pa tudi za tiste, ki jih danes ni tukaj. Vam, ki veste in čutite, kaj je prav in kaj narobe? In o tem bom danes govoril - o tem, da je v ljubi nam Sloveniji počasi a vztrajno postalo narobe prav in prav je postalo narobe. Govoril bom o vzrokih in posledicah.
Prepričan sem, da vam, ki ste danes tukaj ni potrebno posebej poudarjati, da je obsodba Patria pravno nevzdržna - da je obtožba in posledično tudi sodba v sredini votla, okoli pa je nič ni. Na pravno nevzdržnost obsodbe Janeza Janše opozarjajo številni ugledni pravniki in ustavni sodniki. Med njimi tudi Matevž Krivic, ki zagotovo ne sodi v klub ljubiteljev Janeza Janše. Da je sodba v posmeh pravni državi pa je konec koncev lahko jasno tudi pravnim laikom, ki si vzamejo le toliko časa, da si preberejo ločena mnenja ustavnih sodnikov Mitje Deisingerja, Ernesta Petriča in Jana Zobca. Vsak, ki se želi le malo poglobiti v vsebino obsodbe, se zaveda, da je Janez Janša nedolžen, le senat Vrhovnega sodišča tega še ne ve ali pa noče vedeti in zato namerno zavlačuje s svojo odločitvijo.
Več kot očitno je da je Janez Janša žrtev političnega procesa, katerega edini cilj je onemogočiti njegovo politično delo.
Če iščemo vzroke se moramo vrniti v preteklost - v obdobje slovenskega osamosvajanja. Tedaj je bila velika večina Slovencev enotna – želeli smo si osamosvojitve Slovenije, želeli smo si živeti v normalni demokratični državi evropskih vrednot. Politične stranke pa tedaj niso bile tako enotne kot želijo danes prikazati. Stranke, ki so izvirale iz nekdanje Zveze komunistov in njenih satelitov so osamosvojitvi aktivno ali pasivno nasprotovale. Kjer je bilo le mogoče, so skušale osamosvojitev ovirati. To jim sicer ni uspelo - Slovenija se je osamosvojila, ker pa ni izvedla lustracije, so slovenski postkomunisti s pomočjo svojih nekdanjih mrež in položajev počasi a vztrajno ponovno pričeli prevzemati ključne pozicije oblasti.
In ko dobro pomislite, boste ugotovili, da komunisti niso nikoli dejansko sestopili z oblasti. Pravijo, da je bila največja hudičeva prevara to, da je ljudi prepričal, da ne obstoja - no vidite, sestop komunistov z oblasti je bil nekaj podobnega. Ravno zaradi njihove neslavne vloge v obdobju osamosvajanja so se slovenski postkomunisti čutili ogrožene s strani slovenskih osamosvojiteljev, zato so pričeli zmanjševati pomen osamosvojitve in vojne za Slovenijo ter hkrati pričeli kriminalizirati ključne osamosvojitelje.
Spomnite se vseh mogočih in nemogočih skonstruiranih afer brez podlage - od trgovine z orožjem do Krkovičevih ploščic, od Depale vasi, do ugrabitve pojočega majorja Trohe. Proti Janezu Janši kot enemu izmed simbolov slovenske osamosvojitve je bilo sproženih več kot 160 različnih ovadb in procesov.
Nasprotno pa so ljudje, ki so aktivno nasprotovali slovenski osamosvojitvi, bili nagrajeni. In še danes se nahajajo na ključnih pozicijah naše države - države, katere nastanku so nasprotovali ali bili ob njenem nastajanju pasivni.
Zgovoren primer je npr. Franco Juri, ki se zaradi svojega nestrinjanja z osamosvojitvijo ni udeležil niti razglasitve samostojne in neodvisne republike Slovenije, kmalu po njenem nastanku pa postal njen veleposlanik. Še bolj zgovoren je primer Romana Jakiča, ki je kot poslanec ostro nasprotoval nastanku slovenske vojske, danes pa je minister za obrambo...
ZZB NOB je v obdobju osamosvajanja pisala odprta pisma, v katerih je nasprotovala osamosvojitvi, na dan razglasitve samostojnosti jih ni bilo pred parlamentom, danes pa s svojimi prapori paradirajo na proslavah, ki obeležujejo slovensko osamosvojitev.
Nasprotno pa so trije ključni slovenski osamosvojitelji: Janez Janša, Tone Krkovič in Igor Bavčar obsojeni na dolge zaporne kazni. Narobe je v naši državi torej postalo prav in je bilo nagrajeno, in prav je postalo narobe in je kaznovano.
Če dobro pomislite boste videli, da državo več kot tri četrtine poosamosvojitvenega časa vodijo politične stranke in ljudje, ki si te države ob njenem nastajanju niti niso želeli, ljudje ki so bili ob njenem nastajanju pasivni ali pa so mu celo odkrito in aktivno nasprotovali. Ugrabili so nam novorojeno državo in jo počasi a vztrajno potiskajo nazaj v nekakšne nove balkanske integracije.
Vidite prijatelji, zato je danes zaprt Janez Janša. Zaprt je preprosto zato, ker ljudje kljub vsem poskusom diskreditacij in medijskega linča v njem še vedno prepoznavajo ključnega osamosvojitelja Slovenije. Zaprt je tudi zato, ker jim kot zrcalo kaže njihovo izkrivljeno podobo in zato, ker jim predvsem on stoji na poti do praktično neomejene oblasti. Za oblast pa so sposobni storiti marsikaj.
Pa vendar, dragi prijatelji, vsaka slaba stvar prinese s seboj tudi nekaj dobrega. Proces Patria je sprožil tudi procese, ki si jih njeni režiserji niso želeli. Privedel je do popolnega razgaljenja slovenskega pravosodja. Po tem procesu slovensko pravosodje nikoli več ne bo takšno kot je bilo.
Pravijo nam, da ni spodobno komentirati sodb sodišč in da s tem spodkopavamo pravno državo. Jaz pa vam pravim, da dokler bodo sodniki sodili v našem imenu, v imenu ljudstva, do tedaj imamo vso pravico povedati, kaj si o njihovih sodbah mislimo. Sodniki niso svete krave, ne maliki, o katerih se ne bi smeli niti pogovarjati. So pa slovenski sodniki edina kasta v Sloveniji, ki ima ne glede na rezultate svojega dela z zakonom zagotovljeno službo vse do upokojitve.
Pravijo, da rušimo ugled sodnikov. Jaz pa pravim, da se ugleda ne da predpisati ne prisoditi. Gospodje sodniki, ugled in zaupanje si je mogoče le zaslužiti - zaslužiti s poštenim in pravičnim sojenjem.
Nedavno opravljena raziskava je pokazala, da so slovenska sodišča kršila človekove pravice in temeljne svoboščine v več kot 400 primerih in da je pri tem sodelovalo več kot 1.200 sodnikov. Kolikor vem nihče od teh sodnikov ni nikoli odgovarjal zaradi tega. Temu je preprosto potrebno narediti konec! Sodnik, katerega sodba pade zaradi kršenja človekovih pravic, ne more in ne sme nikoli več soditi drugim ljudem. Nemudoma mu je potrebno odvzeti sodniški mandat.
Če se vrnemo k vzrokom in posledicam. Danes je zaradi zlorabe pravosodja v politične namene zaprt Janez Janša. Ne smemo dovoliti, da bo ta njegova žrtev zaman! Končna posledica tega nepravičnega zapora mora biti dokončna osvoboditev Slovenije. Od vseh nas je odvisno ali bo ta krivični zapor sprožil tudi procese, ki bodo posledično pripeljali do tega cilja. Za ta cilj pa je vredno vložiti vso svojo energijo.
To nismo dolžni le Janezu Janši in Tonetu Krkoviču - to smo konec koncev dolžni tudi sebi in svojim otrokom.
Bog živi Janeza Janšo! Bog živi Toneta Krkoviča! Bog živi Slovenijo! Srečno Slovenija!
dr. Božo Predalič, generalni sekretar Združenja VSO
29. avgust 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST
Včeraj je Študijski center za narodno spravo, ob 23. avgustu, dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, na gradu Turjak pripravil spominsko slovesnost. Pokrovitelj slovesnosti je bila Občina Velike Lašče, prisotne pa je pozdravil tamkajšnji župan Anton Zakrajšek. Le ta je v govoru opozoril na dogodke v Turjaškem gradu med drugo svetovno vojno, kjer sta dva totalitarna sistema, nacizem in komunizem prikazala vse svoje strahote. Slavnostni govornik je bil tržaški novinar in publicist Ivo Jevnikar, ki je poudaril - pri Slovencih še ne dojeto dejstvo - da brez gojenja čustev do vseh žrtev in njihovih svojcev ne bo narodove sprave. To obdobje zgodovine je potrebno čim bolj objektivno prečesati in razčleniti, kdo je izkoristil stisko naroda v času tuje okupacije: tonski posnetek
Svoja razmišljanja o tem dnevu so prispevali tudi trije letošnji maturanti Škofijske klasične gimnazije iz Ljubljane. Sicer v Sloveniji evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov uradno obeležujemo od leta 2012, ko je vlada sprejela sklep, da se 23. avgust tudi v Sloveniji praznuje kot evropski dan spomina na žrtve totalitarizmov. S tem je sledila resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je Evropski parlament sprejel aprila 2009, v njej pa pozval k razglasitvi 23. avgusta za dan spomina na omenjene žrtve. Ob prisotnosti prapora Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve se je slovesnosti na gradu Turjak udeležil tudi predsednik države Borut Pahor, podpredsednica SDS Alenka Jeraj, Matej Tonin iz Nove Slovenije, generalni sekretar Združenja VSO dr. Božo Predalič ter številni predstavniki družbenega in političnega življenja.
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve
25. avgust 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST
V nedeljo, 24. avgusta 2014, je pri pravni kapeli v Rovtah pri Logatcu potekala spominska slovesnost ob 100-letnici začetka prve svetovne vojne, 70-letnici postavitve spravne kapele v Rovtah in evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Slovesnost se je začela ob 15. uri s sveto mašo, sledil je kulturni program, kjer sta bila osrednja govornika dr. Andreja Valič Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo in Berto Menard, župan občine Logatec. S slovesnostjo so se spomnili vseh nedolžno pobitih, ki še danes čakajo na dostojen pokop. Slovesnosti so se udeležili tudi praporščaki Združenja VSO.
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve
22. avgust 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST
Danes, 22. avgusta 2014, je v ljubljanski stolnici potekala osrednja sveta maša in memorial ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov. Sveto mašo, ki jo je daroval msgr. Andrej Glavan, sta pripravila Slovenska škofovska konferenca in Vojaški vikariat. V pridigi je vojaški vikar dr. Jože Plut opozoril na totalitarizme, ki želijo obvladovati vse za vsako ceno, za to pa uporabljajo tudi prisilo, nasilje in nadzor. Kot posledica totalitarizmov se pojavlja strah, ki nas hromi. Po maši je sledil kratek memorial.
Svete maše se je v imenu Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve udeležil generalni sekretar dr. Božo Predalič, sodelovali pa so tudi praporščaki Združenja VSO. Del praporščakov je med memorialom položil sveče v barvah slovenske trobojnice pred slovensko in evropsko zastavo v spomin vsem žrtvam totalitarnih sistemov.
Pred šestimi leti je Evropa z Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu 23. avgust posvetila vsem žrtvam totalitarnih in avtoritarnih režimov. Resolucija posebej poudarja, da množični izgoni, umori in zasužnjevanja, ki so se izvajali v okviru agresije komunizma in nacizma, spadajo v kategorijo vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu. Slovenska vlada je leta 2012 razglasila 23. avgust za uradni spominski dan tudi v Sloveniji.
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve
16. avgust 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST
Ob prazniku Marijinega vnebovzetja je v petek, 15. avgusta, v Slovenskem narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brezjah, potekala praznična sveta maša, ki jo je ob somaševanju duhovnikov daroval apostolski administrator ljubljanske nadškofije in novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Praznične svete maše, posvečene spominu na žrtve 1. svetovne vojne, so se ob prisotnosti prapora Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve udeležili številni verniki, duhovniki, redovniki, predstavniki družbenega in kulturnega življenja ter predstavniki vojaškega vikariata.
Škof Andrej Glavan, ki je vodil sveto mašo na Brezjah, je prosil za mir in spravo našega naroda, za mir po svetu ter za vse žrtve vojn.
Ob prazniku Marijinega vnebovzetja so slovenski škofje tudi drugod po državi darovali svete maše in se ob stoti obletnici prve svetovne vojne poklonili spominu na njene žrtve.
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve
24. julij 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je na današnji novinarski konferenci predstavilo svoja stališča na intervju z Antonom Peinkiherjem, ki ga je 21. julija, pod naslovom "Janša je razoroževal Slovenijo", objavil časnik Delo.
V imenu Predsedstva Združenja VSO so stališča predstavili Aleš Hojs, predsednik Združenja VSO ter člana predsedstva Igor Bavčar (konec 80-tih predsednik Odbora za varstvo človekovih pravic in v letih osamosvajanja 1990 – 1992 notranji minister v prvi demokratično izvoljeni vladi) in Franci Feltrin (v letih 1990-1992 delegat v Zboru občin Skupščine RS in podpredsednik poslanskega kluba DEMOS).
Za ogled posnetka novinarske konference kliknite tukaj
Zaradi odsotnosti je pisno izjavo podal tudi član Predsedstva Združenja VSO dr. Dimitrij Rupel, ki jo objavljamo v nadaljevanju.
Izjava:
Žal se novinarske konference VSO ne morem udeležiti, vendar želim po tej poti izreči svoje stališče o nekaterih najnovejših primerih sovražnega, predvsem pa blasfemičnega govora zoper slovenske nacionalne interese. Pretresen sem zaradi izjav, ki zbujajo dvome o požrtvovalnosti Janeza Janše in Igorja Bavčarja v procesu osamosvajanja, posebej v dneh vojne za Slovenijo. Živimo v času, ko se v praznem besedičenju izgubljajo preprosta dejstva; ko besede izgubljajo svoj pomen in ko visoki državni uradi brez sramu odslavljajo resnicoljubnost. Izjave, ki odrekajo kolegoma ministroma v prvi slovenski demokratični vladi, Bavčarju in Janši, prisotnost duha in smotrno ravnanje pri začetku slovenske državnosti, so žaljive tudi zame in za vse, ki so prispevali k zgodovinskemu preoblikovanju slovenskega naroda in socialistične republike Slovenije v samostojno državo. Obžalujem, da se je nenavadne propagandne akcije udeležil tudi nekdanji predsednik države, ki navsezadnje ni niti brez zaslug za omenjeno preoblikovanje niti neobčutljiv za resnico o osamosvojitvi, ki jo je priznal s tem, ko je omenjenima osebama leta 1992 podelil najvišje državno odlikovanje, ki mu je bilo pozneje - iz razlogov, ki imajo prav tako opraviti z resnicoljubnostjo - vrnjeno.
dr. Dimitrij Rupel, član Predsedstva VSO
22. julij 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST
Časopis Delo je dne, 21. julija 2014, na straneh 10 in 11, objavil intervju Anuške Delić z Antonom Peinkiherjem, objavljenim pod naslovom "Janša je razoroževal Slovenijo". Odgovor na intervju je pripravil Igor Bavčar in ga objavljamo v nadaljevanju.
Odgovor na intervju Anuške Delić »Janša je razoroževal Slovenijo«, Delo, 21. julij 2014
"Anton Peinkiher v intervjuju pravi, da sva bila z Janezom Janšo"...tisto noč (misli na noč, ko je jugoslovanska armada napadla Slovenijo, op. IB) doma, in ne na svojih mestih", kar "...dokazuje, da so povsem podcenjevali razmere, da niso upoštevali opozoril in poročil. Že samo zaradi tega bi morali biti takrat odstavljeni in kaznovani". To enostavno ni res! Tisto noč, kot tudi tedne prej in pozneje, sva z Janezom Janšo bivala v pritličju vladnih prostorov na Gregorčičevi ulici v Ljubljani, pozneje in do konca vojne pa v Cankarjevem domu.
Anton Peinkiher, ki se v intervjuju sicer skuša predstaviti kot človek, ki je takrat imel vse informacije, se je mirno zlagal. Čemu taka notorična laž, če ne prav zato, da se razvrednoti vlogo oseb, ki so vodile osamosvajanje, česar intervjuvanec tudi sicer sploh ne skriva? Sploh je zanimivo, da človek, ki sebe označuje za "profesionalnega vojaka", danes kritizira odločitve koordinacije, ki je vodila obrambo in zmagala v desetdnevni vojni, češ, da ni takoj ustavila jugoslovanske armade, ko je ta izšla iz vojašnic. Dobro pa ve, da je odločitev o uporabi oborožene sile sprejelo predsedstvo slovenske države pozneje v zgodnjih jutranjih urah tistega dne. To ni bila pristojnost koordinacijske skupine, ne mene, kot njenega vodje in tudi ne Janeza Janše, čeprav smo vsi vedeli kaj JA namerava in smo na to bili tudi pripravljeni.
Peinkiher z očitnimi lažmi le nadaljuje nalogo, ki jo je dobil pred dvema desetletjema."
Igor Bavčar
11. julij 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST
V nadaljevanju objavljamo izjavo člana Predsedstva VSO in ene ključnih oseb slovenske osamosvojitve Igorja Bavčarja v zvezi s sodbo Višjega sodišča v zadevi Istrabenz.
Izjava:
Sodbe Višjega sodišča še nisem dobil, če je taka, kot navajajo mediji, sem razočaran in po eni strani presenečen, po drugi strani pa, žal, tudi ne. Presenečen zato, ker sem bil prepričan, da bo Višje sodišče upoštevalo utemeljene argumente obrambe. Navedli smo vrsto vsebinskih razlogov, zaradi katerih bi moralo Višje sodišče sodbo razveljaviti.
Pri nas danes pravosodje vse bolj postaja tisto, ki razlaga, kaj je prav in kaj narobe v vodenju ekonomskih poslov. Kaznivo dejanje zlorabe položaja in zaupanja tolmači izjemno ekstenzivno in povsem svojevoljno. Mnogi pravni in ustavni strokovnjaki opozarjajo, da je podjetje iz sredstev vseh v obdobju družbene lastnine, prešlo v sredstva posameznikov, družbenikov, v obdobju zasebne lastnine. To ne pomeni, da lahko zasebniki delajo karkoli, še posebej ne smejo oškodovati tretjih. Pomeni pa, da v zasebna razmerja državni organi ne morejo posegati po uradni dolžnosti. V tem primeru pa je. In zato ni slučajno, da sodišče ni znalo pojasniti, kaj bi moral narediti Boško Šrot, da ne bi zlorabil položaja. Ni slučajno, da ni upoštevalo izvedenca, ki je sploh prvič pojasnil, kaj pomeni trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti in, da gibanja delnic ni moč napovedati za naprej. Ni slučajno, da ni upoštevalo, da sem v svojih poslih ravnal popolnoma poslovno običajno s trgovanjem preko bančnega računa, ampak je zgolj videlo priliv in se v razloge zanj sploh ni spuščalo. In iz istih razlogov Pivovarna Laško vse do tedna dni pred sojenjem sploh ni trdila, da je oškodovana, pač pa nasprotno, da je zaslužila in šele s pritiski so jo pripravili, da se je postavila na stran tožilca, ob tem pa sploh ni znala pojasniti zakaj.
Obramba je ves čas govorila tudi o procesnih kršitvah, recimo, ko je tožilec naročil DURS-u, naj začne preiskavo proti meni, ki je bila v bistvu kazenska preiskava, z njo pa so bile kršene moje pravice zoper samoobtožbo.
In Višje sodišče naj bi vse to potrdilo!?
Spomnim naj, da je tožilec Kozina skoraj v celoti sledil in prepisal ovadbo, ki jo je vložil zoper mene Zoran Janković. Zato me odločitev Višjega sodišča, dva dni pred volitvami, po drugi strani ne preseneča. Žal moram ugotoviti, da sodišča v zadnjem času ne sledijo interesu prava, ampak sledijo političnemu in medijskemu linču. Jasno je, da bom zoper sodbo Višjega sodišča uporabil vsa izredna pravna sredstva in prepričan sem, da bom dokazal svojo nedolžnost.
Igor Bavčar
4. julij 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve ostro protestira zoper počasno odločanje Vrhovnega sodišča v zadevi Patria. Kot pravi nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, sodniki Vrhovnega sodišča očitno niso dorasli svoji funkciji. Danes je moral na Dob tudi brigadni general Tone Krkovič. Tudi zoper njega je Višje sodišče potrdilo sodbo brez dokazov. Zadnji dokazi iz finskega sodnega spisa jasno kažejo, da ni imel prav nobene vloge pri nakupu Patriinih vozil. Nadaljuje se diskreditacija tistih, ki so za našo samostojnost naredili največ. O njihovih usodah odločajo ljudje, ki so bili proti naši samostojnosti in se še danes ne sramujejo nositi simbolov komunizma.
Aleš Hojs, predsednik Združenja VSO
30. junij 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST
Ko govori o sprejemu obljube nagrade, vsebuje sodba o zadevi Patria neverjetno napako: ko bi morala pojasniti, kdaj, kje in na kakšen način je bila sprejeta obljuba nagrade; ko bi, skratka, morala dokazati, da je šlo za sprejem obljube nagrade, le ponovi, da je šlo za sprejem obljube nagrade. Namesto da bi abstraktni domnevi sledil konkreten opis dogodka sprejemanja obljube nagrade, sodba preprosto ponovi svojo abstraktno domnevo. Takšnemu govoru pravimo tavtologija oz. - slovensko - istorečje.[1]
Istorečje, ki pomeni nepotrebno ponavljanje neke domneve z drugimi besedami, je v dobrih besedilih nezaželeno oz. je prepovedano, še posebej pa v besedilih, od katerih pričakujemo razlage, pojasnila in dokaze. V diplomskih in drugih akademskih nalogah zato od študentov zahtevamo, da v začetku postavijo hipoteze, ki jih v nalogi potem dokažejo ali ovržejo. Brez dokazov o pravilnosti ali zgrešenosti postavljenih domnev - vsaj na resnih fakultetah - ni mogoče opraviti izpitov in diplom. V socialistični Sloveniji, predvsem pa v njeni ustavi je nekoč mrgolelo tavtologij o revoluciji, razrednem boju, vodilni vlogi partije itn. V sistemu, kot smo ga imeli, trditev ali domnev ni bilo treba dokazovati, še več, o njih ni bilo mogoče spraševati in jim ni bilo dovoljeno nasprotovati. Kdor si je drznil pred letom 1980 postaviti vprašanje o smiselnosti doživljenjskega predsedniškega mandata Josipa Broza Tita, je šel v zapor. Dolgočasni zagovorniki in bistri oporečniki, ki so se nekoč ukvarjali s Kardeljevo domnevo o odmiranju in stapljanju narodov, niso dokazovali dejanskega (ne)smisla takšne domneve, ampak so bodisi v podporo bodisi v škodo takšne domneve navajali druge marksistične avtorje, ki so o zadevi govorili z drugimi besedami in seveda niso ničesar dokazovali. Edini učinkoviti argument je bil hierarhični položaj avtorja. Marx je bil resničnejši od Lenina, ta je bil resničnejši od Stalina, Stalin bolj zanesljiv od Kardelja, ki je že spet - vsaj nekaj časa - premagoval Dobrico Ćosića ali Staneta Kavčiča. In če je bilo mogoče najti pri Leninu kakšen pozitiven stavek o narodnem vprašanju, je bil to argument, da Kardelj in Ćosić nimata prav.
Naše življenje je bilo nekoč zgrajeno na istorečju. Istorečje je nekakšen plemenitejši sorodnik istosmiselnosti, istosmernosti, agitacije in propagande, predvsem pa ideološke uravnilovke, kar seveda pomeni primitivizem in povzroča družbeno odrevenelost. V diktaturi je tvegano misliti drugače in vedeti več od uradne vednosti. Potem ko so evropski, ameriški in sovjetski voditelji leta 1975 v Helsinkih podpisali sklepno listino, ki je poudarjala človekove pravice; potem, ko je leta 1978 v Vatikan prišel Janez Pavel II, leta 1981 v Belo hišo Ronald Reagan, leta 1985 v Kremelj pa Mihail Gorbačov, ki je priporočal glasnost, se je vladavina istorečja približala svojemu koncu. Leta 1988 so združene komunistične sile Beograda in Ljubljane uspele prirediti proces JBTZ, vendar so se z njim zapisale epohalnemu polomu in propadu. Nihče več ni verjel, da bi šlo za izdajo vojaške skrivnosti, ampak so vsi razumeli, da gre za obupen poskus ohranjanja partijske in policijske oz. vojaške oblasti. Takrat je odzvonilo istorečju, namesto tega se je razmahnilo svobodno razmišljanje. Verjeli smo le tistemu, kar je bilo mogoče utemeljiti in dokazati z dejanji. Slovenija je uspešno zavrnila jugoslovanski napad, slovenska valuta se je ustalila, slovenska država je opravljala izpite z odliko, se uveljavila na svetovnem prizorišču...
Žal se je istorečje vrnilo utelešeno v delovanju slovenskega pravosodja. Njegovi podložniki so lahko obsojeni in celo poslani v zapor zaradi miselnih deliktov in na podlagi besedil, ki - za nekoga, ki ni do konca podlegel istorečju - ne dokazujejo ničesar razen tega, da so bila naročena.
V teh dneh je organizacija slovenskega istorečja zablestela v vsem oblastniškem blišču in duhovni revščini. Zdi se, da je bila njena svečana otvoritev na Dobu 20. junija 2014, skratka 25 let po Majniški deklaraciji, dobro pripravljena in skrbno zrežirana. Kdor ni smrtno prizadet od istorečja, razume, da gre za načrt vladavine istorečja in odstranitve kakršnekoli opozicije. Že ob prejšnjih volitvah je prejšnji predsednik države izjavljal, da ne more prepustiti mandata za vodenje vlade nekomu, ki je »pravnomočno obtožen«. Ob koncu Janševe vlade so se začeli, vse do danes pa se stopnjujejo »zaskrbljeni« glasovi, kako naj državo vodi nekdo, ki je »pravnomočno obsojen« oz. v zaporu. Prvi del načrta - eliminacija šefa opozicije - je torej izpolnjen. To, da je bil obsojen na podlagi istorečja, ni važno. Drugi del načrta je povezan z volitvami, na katerih sodeluje velika množica strank, ki imajo korenine v jugoslovanskem socializmu. To, da obstajajo poleg teh še - vsaj tri - druge stranke, je neprijetno, vendar naj bi volivce odvrnile v začetku omenjene, čeprav neutemeljene besede o nagradi itn. Ali je dejstvo, da Slovenija v času, ko v EU in NATO sprejemajo usodne odločitve, nima prave vlade, ampak samo takšno, ki opravlja tekoče posle in za katero se ve, da je državo potopila pod vsako sprejemljivo evropsko raven, del načrta, je težko reči. Slovenija v tem trenutku nima ne prave vlade, ne pravega parlamenta ne prave opozicije. Zdi se, da ima v tem trenutku pravo oblast v državi pravosodje, ki si je za poletni čas omislilo športno zabavo: ping-pong. Ustavno sodišče vrača žogico vrhovnemu sodišču, to pa okrajnemu.
Tako kot drugod imamo tudi v Sloveniji nekakšno drevesno krošnjo oblasti. Če damo v oklepaj misel, da si žagamo vejo, na kateri sedimo, je treba ugotoviti, da so danes ob nalomljenih ali suhih vejah stricev iz ozadja, vlad, ki opravljajo tekoče posle in razpuščenih parlamentov najbolj razkošne veje sodne oblasti. Ne glede na to - dvignjene obrvi povzročajoče dejstvo - bi bilo nemara prav, ko bi se čim prej stresla vsa krošnja in bi se - kot je nekoč napisal slovenski pesnik - drevesa zavedela svojih korenin.
Dimitrij Rupel
[1] O tem obširneje piše sodnik US Jan Zobec v svojem odklonilnem ločenem mnenju (16. 6. 2014) k sklepu Up-373/14 z dne 11. 6. 2014.
26. junij 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST
Ne dež, ki je neusmiljeno padal cel dan, ne nenavaden mraz za konec meseca junija, nista preprečila množičnega obiska na prireditvi ob Dnevu državnosti, ki so ga Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve ter občine Ivančna Gorica, Grosuplje in Dobrepolje, pripravili na tradicionalnem prizorišču ob Hotelu Polževo nad Višnjo Goro. Prireditev se je sicer začela že ob 11. uri z Mašo za domovino, ki jo je v bližnji cerkvici Sv. Duha, daroval ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. Preko 2000 obiskovalcev se je zgnetlo pod šotore, ki so jih pripravili organizatorji ter prisluhnilo kulturno umetniškemu programu in z nestrpnostjo čakalo, kaj se bo zgodilo pri točki, kjer je bil kot osrednji govorec predviden član Predsedstva Združenja VSO in predsednik stranke SDS, Janez Janša. Najava govora Janeza Janše je bila očitno tudi velik magnet za medijske hiše, saj se je kamer in fotografskih aparatov kar trlo. Ker zaradi vsem znanih razlogov Janeza Janše na prireditvi ni bilo, je njegov govor, ki ga je spisal v zaporu na Dobu, prebral Zvonko Černač. Ob zaključku govora in pozdravu Janeza Janše iz Doba, so obiskovalci spontano vstali in ploskali vsaj pet minut.
Na prireditvi ob največjem prazniku naše Domovine Slovenije so prisotne pozdravili predsednik Združenja VSO, Aleš Hojs in župani občin soorganizatoric: župan Občine Ivančna Gorica, Dušan Strnad, župan Občine Grosuplje, dr. Peter Verlič in župan Občine Dobrepolje, Janez Pavlin.
Poleg govorcev so prireditev s slovensko pesmijo in besedo ozaljšali: tenorist Matej Vovk, tercet Za umret, združeni Godba Stična in Godba Dobrepolje, KD France Prešeren - Folklorna skupina Račna, ansambel Jana Zrneca ter pesnika Tone Kuntner in Igor Pirkovič.
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve
Za govor Janeza Janše kliknite tukaj
25. junij 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST
V dneh, ko se spominjamo rojstva naše države in ustvarjanja lastnih državnih inštitucij in simbolov, pozivamo vse prebivalke in prebivalce Slovenije, da ob vseh praznikih enotno, dostojanstveno in ponosno izobešajmo slovensko zastavo. S tem izrazimo našo samozavest, pogum, sproščenost, identiteto in ponos, ki so v globalizirani družbi pomembni gradniki uspeha.
Slovenska zastava v svoji osnovi sledi zastavi Dežele Kranjske iz leta 1836. Ta je bila na dunajskem dvoru priznana kot vseslovenska zastava od leta 1849. Več kot 45 let jo je zaznamovala rdeča zvezda, minulih 23 let pa jo zaznamuje grb s Triglavom, vodnima valovnicama in tremi šesterokrakimi zvezdami iz grba Celjskih grofov. Pod slovensko belo-rdeče-modro trobojnico so tako v vsej njeni 160-letni tradiciji nastopali in se na političen, kulturni ali vojaški način izpostavljali slovenski domoljubi. Spremljala je nastajanje Programa zedinjene Slovenije (1848), zastavo so nosili slovenski polki v Avstro-Ogrski in ob Maistrovih podvigih, bodrila je Slovence v odporu zoper italijansko nasilje nad Slovenci in zoper fašizem ter krepila identiteto Slovencev v zamejstvu. Slovenska zastava je spremljala masovni državljanski nenasilni odpor v času osamosvajanja in oblikovanja slovenske države pred letom 1991, bila znamenje ob slovenski osamosvojitveni obrambni vojni leta 1991 in kasneje obeležila vse naše velike uspehe ob vstopanju v povezave v mednarodni skupnosti.
Slovenska zastava in državni simboli so danes enakopravno v družbi s simboli drugih držav sveta. Izobešanje zastave ob državnih praznikih je izraz samozavesti, ljubezni do domovine ter odraz sproščene, odprte in trdne samobitnosti. S prikazom državnih simbolov krepimo pozitivni odnos do lastne identitete, utrjujemo uravnoteženost temeljnih vrednot, na katerih temelji naša država in izražamo spoštovanja vsem, ki so s svojim življenjem in delom pripomogli k dejstvu, da smo danes na svetovnem zemljevidu enakopraven narod, priznani kot svobodna, demokratična in miroljubna država!
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve
24. junij 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je pred Dnevom državnosti položilo venec pred Pomnikom padlim v vojni za Slovenijo 1991 na ljubljanskih Žalah. Venec so položili predsednik Združenja VSO Aleš Hojs, generalni sekretar VSO dr. Božo Predalič, član Predsedstva VSO Lojze Peterle, vodja Mladinske sekcije VSO Triglav Simona Pavlič, predsednik Občinskega odbora Mladinske sekcije VSO Triglav Ljubljana Igor Pigac in predstavnica mladincev.
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve
23. junij 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je prejelo vabilo predsednika Državnega zbora RS, Janka Vebra in ministra za kulturo, dr. Uroša Grilca, k udeležbi praporščaka na slavnostni seji ob Dnevu državnosti v Državnem zboru ter na proslavi ob Dnevu državnosti na Kongresnem trgu. Po pojasnilu obeh, da so k sodelovanju povabljeni isti praporščaki kot lani, Združenje VSO sporoča, da s svojim praporom na obeh prireditvah ne bo sodelovalo.
Obrazložitev:
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve kot enega svojih osnovnih poslanstev smatra tudi ohranjanje zgodovinskega spomina na obdobje slovenske osamosvojitve, zavezano pa je tudi k ohranjanju in negovanju vrednot, ki so Slovenijo vodile k osamosvojitvi. Zgodovinsko dejstvo je, da borčevske organizacije niso podpirale osamosvojitve Slovenije, nekateri njihovi odbori pa so ji celo aktivno nasprotovali. Tudi 25. junija 1991, ko smo na trgu pred slovenskim parlamentom z droga sneli zastavo z rdečo zvezdo in nanj ponosno dvignili slovensko narodno trobojnico s slovenskim grbom, ni bilo poleg nobene borčevske organizacije, ne s praporom, ne brez njega. Sedanja prisotnost praporščakov ZZB NOB in drugih praporščakov, ki nosijo rdeče zvezde, tako predstavlja evidentno potvarjanje slovenske osamosvojitvene zgodovine.
Slovenci smo s tem, ko smo z droga spustili zastavo z rdečo zvezdo kot simbolom nekdanje totalitarne države tudi simbolno prekinili vezi z nekdanjim nedemokratičnim totalitarnim sistemom. Zaradi povedanega odločno odklanjamo poskuse ponovnega vsiljevanja simbolov nekdanjega totalitarnega sistema in na prireditvah, kjer bo prisotna rdeča zvezda ne nameravamo sodelovati.
Aleš Hojs, predsednik Združenja VSO
Za odgovor predsedniku Državnega zbora kliknite tukaj, za odgovor ministru za kulturo kliknite tukaj
18. junij 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST
Tako kot v drugih državah se tudi v Sloveniji, v Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve pa še posebej, z veseljem in spoštovanjem spominjamo svojega državnega začetka, od katerega je minila četrtina stoletja. Napoved samostojnosti v Majniški deklaraciji in gibanje proti nedemokratični, predvsem pa proti napadalni, smrtonosni politiki nekdanje Jugoslavije sta rezultat tveganja posameznikov, ki se je nadaljevalo z novimi strankami in pripeljalo do narodnega navdušenja na vseslovenskem plebiscitu konec leta 1990. Prizadevanje za neodvisnost smo poleti 1991 zavarovali s svojo vojsko, v začetku leta 1992 pa z mednarodnim priznanjem. Člani našega združenja in drugih organizacij civilne družbe, ki so povezane z osamosvojitvijo, so bili v središču tega dogajanja. Ob spoštovanju vseh udeležencev in ob veselih spominih na dosežke slovenskega osamosvajanja, med katerim smo opustili ideološke delitve in prepire, se danes pojavljajo razočaranja in skrbi. Dosežke osamosvajanja in njegovih udeležencev bremenijo vse globlji spori in krivične obtožbe, ki so v teh dneh dosegli vrhunec z zapornimi nalogi in žal tudi z negativnim sklepom Ustavnega sodišča, katerega čast in posledično prizadevanje za pravno državo rešujejo ločena mnenja treh ustavnih sodnikov. V Združenju VSO se globoko strinjamo z njihovim mnenjem, ''da je v primeru, ki ga imamo pred seboj, kršitev človekove pravice jasna, očitna in flagrantna'' in ''da je zaporna kazen bila izrečena v flagrantno nepoštenem postopku'' zoper prvaka glavne opozicijske stranke in člana našega predsedstva, in o nujnosti ''zadržanja izvršitve z izpodbijano sodbo naložene zaporne kazni''.
V Združenju VSO smo zaskrbljeni zaradi sklepov sodišč, ki po vsem videzu hote posegajo v predčasne volitve in bremenijo državotvorno tradicijo posameznikov, strank, veteranskih in drugih organizacij civilne družbe. Ob tem ugotavljamo, da nezadovoljstvo in zaskrbljenost zaradi delovanja slovenskega pravosodja segata čez robove skupnosti privržencev slovenske pomladi in osamosvojitve. V tem smislu pozivamo sorodne in druge organizacije, da se nam pridružijo pri izražanju previdnosti v razpravah o zgoraj opisanih sodnih sklepih in pri premagovanju moralne krize, v katero smo zašli. Da o političnih zadregah in gospodarskih neuspehih sploh ne govorimo.
V združenju bomo tudi v prihodnje naše delo usmerjali v zavarovanje vrednot slovenske osamosvojitve in ustvarjanju pravične družbe v kateri ne bo prostora za nepoštene sodne procese.
Aleš Hojs, predsednik Združenja VSO
8. junij 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST
Časopis Delo je v Sobotni prilogi dne, 24. maja 2014, objavil prispevek Petra Kolška ''Krasni maj, deklaracij čas'', ki je dostopen tukaj
Odgovor na prispevek, ki ga Delo ni hotelo objaviti, je pripravil dr. Dimitrij Rupel in ga objavljamo v celoti.
Pojasnilo v zvezi s člankom Petra Kolška »Krasni maj, deklaracij čas«, Delo, 24. maja 2014.
Na prvi pogled je videti, kot da se je pisec Dela Peter Kolšek lotil analize in primerjave treh Majniških deklaracij: Koroščeve iz leta 1917 (MD 1917), Demosove iz leta 1989 (MD 1989) in letošnje, ki je nastala v Zboru za republiko oz. v Civilni družbi za pravično Slovenijo (MD 2014). Analize in primerjave zgodovinskih pojavov so - posebej v današnjih raztresenih časih - dobrodošle in hvalevredne, torej bi morali takšno podjetje nagraditi s hvaležnostjo in odobravanjem. Žal se pisec Dela ni dovolj poglobil v zadevo in mora zdaj to namesto njega - vsaj na kratko - storiti pisec teh vrstic.
1. (Zgodovinski pomen) Medtem ko se Kolšku zdita prvi dve deklaraciji »zgodovinski«, češ da »sta izrekali stališče nacionalne entitete v razmerju do zunanjih političnih okoliščin«, se mu zdi najnovejša deklaracija (MD 2014) »uperjena navznoter; ne govori o Slovencih kot naciji, ampak o 'nesporazumih' v njej«, torej »je deklaracija za interno politično rabo.« Beremo, da najnovejša deklaracija (MD 2014) govori o slovenskih »nesporazumih« in »izraža zahtevo po preurejanju domačega političnega prostora po eni podobi«, torej ni zgodovinska in je tako rekoč zanemarljivega pomena. Najnovejši deklaraciji potemtakem - po Kolškovem (čigavem že?) prepričanju - v nobenem primeru ni mogoče pripisovati pomena, kot sta ga imeli prvi dve deklaraciji.
2. (»Nesporazumi«) Peter Kolšek je prezrl, da slovenski »nesporazumi« ne nastopajo le v najnovejši, ampak tudi v 25 let starejši izjavi, v kateri piše: »Nesporazumi, provokacije in tudi odkrite sovražnosti, ki jih danes doživljajo Slovenci v Jugoslaviji, nas prepričujejo o prelomnosti sedanjega zgodovinskega trenutka in nas obvezujejo, da v jasni obliki izrečemo svojo voljo, iz katere sledijo dejanja v prihodnosti.« Najnovejša izjava namenoma ponavlja formulacije iz prejšnje izjave.
3. (Usmeritev navzven ali navznoter?) Pisec Dela je zamolčal, da so spomladi leta 1989 slovenski komunisti oz. socialisti svoje nasprotovanje Majniški deklaraciji izrazili z »navznoter« uperjeno Temeljno listino. Resnici na ljubo povedano: tedanji slovenski režim (leta 1989) ni bil razdiralen le navznoter, ampak tudi navzven, saj je poleg politične konkurence zavračal neodvisno slovensko državo, s čimer je seveda oslabil »nacionalno entiteto v razmerju do zunanjih političnih okoliščin«. Glede na prelomni čas konca hladne vojne režim ni mogel preprečiti čudežnega plebiscita in se je - morda s figo v žepu - pridružil gibanju za osamosvojitev.
4. (Globok vzdih) Kolšek med drugim ocenjuje uresničitev tretje točke MD 1989, ki govori o človekovih pravicah, demokraciji, duhovni in gmotni blaginji... in pravi, da v zvezi s temi napovedmi lahko »seveda globoko zavzdihnemo«. Čeprav naš pisec svoje vzdihljaje pošilja na napačen naslov, saj vidi razloge zanje v Majniški deklaraciji, vendar zadeva na samo bistvo problema. Tretja točka deklaracije (MD 1989) je bila dolga leta in je še blokirana. Za zastoj ni kriva deklaracija, ampak tisti, ki je niso hoteli ali mogli uresničiti. Če seštejemo trajanje t.i. levih vlad (Drnovškovih, Ropove, Pahorjeve in vlade Alenke Bratušek) lahko ugotovimo, da so imele vsaj dve tretjini obdobja samostojne državnosti v rokah večino vzvodov za uveljavljanje človekovih pravic, demokracije, duhovne in gmotne blaginje. Ko gre za pravosodje, šolstvo in medije, je imela t.i. levica skoraj ves čas slovenske države popolno oblast. Tej nesreči je bila namenjena in zato je bila potrebna najnovejša izjava (MD 2014), ki pravzaprav zahteva le uresničitev prejšnje izjave (MD 1989). Seveda si brezglava politika zapravljanja, zadolževanja in navijanja davkov, predvsem pa njena propagandna spremljava zaslužita še kaj več kot globoko vzdihovanje.
5. (Nevšečno slovenstvo) Čisto na koncu članka se poleg drugih nenavadnih (in kajpada neutemeljenih) stališč pojavi stališče, iz katerega je mogoče sklepati, da Kolška ne motita le 25 let stara in najnovejša Majniška deklaracija, ampak slovenska državna suverenost in slovenska narodnost. Kolšek slovensko državno suverenost in slovensko narodnost označuje kot nevšečni: »Deklaracija 1989 je zahtevala slovensko državno suverenost in jo tudi dosegla, z njo pa nevšečnost biti Slovenec (podčrtal D.R.).«
6. (Slovensko napredovanje) V demokratični družbi je mogoče zaničevati in zasmehovati marsikaj, tudi lastno istovetnost. Ko pa gre za primerjave in analize, je treba izhajati iz dejstev. Slovenci so nekoč zanemarjali svojo narodnostno istovetnost, saj so se bili npr. pripravljeni s takšnimi ali drugačnimi izgovori imenovati pleme troimenega ali del jugoslovanskega naroda. Pred petindvajsetimi leti so se najprej dobronamerni posamezniki, nato mnogi drugi, na plebiscitu pa skoraj vsi Slovenci jasno zavedeli državnih, političnih in družbenih pomanjkljivosti oz. pomanjkljivosti dotedanjih slovenskih rešitev, ki so se vse po vrsti zanašale na druge narode. Vendar Majniška deklaracija 1989 ni bila le poziv k osamosvojitvi, ki se je potem relativno dobro in naglo posrečila. Bila je tudi poziv k osvoboditvi iz ujetništva avtoritarnih in doktrinarnih politik. Nova deklaracija leta 2014 ne bi bila potrebna, ko bi se ta osvoboditev zares posrečila, vendar se - kot povedo v nebo vpijoči gospodarski, socialni in drugi nesporazumi, o katerih je govor v MD 2014 - ni posrečila. Ob tem pa pisec teh vrstic, ki sem sodeloval pri dveh izjavah, o katerih piše Kolšek, ne verjamem, da je koristno ali spodbudno odvreči, kar je bilo doseženo, recimo suvereno slovensko državnost. Pač pa mislim, da se je treba vrniti iz slepe ulice in zunanjepolitičnim dosežkom dodati še notranjepolitične in gospodarske.
7. (Navzočnost Janeza Janše) Čisto na koncu in za povrh: Majniško deklaracijo 1989 smo res pisali v moji pisarni na nekdanji fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, vendar se to ni godilo »v vročici pomladnega večera«. Bilo je podnevi, eden od piscev pa je bil - ne glede na morebitne ugovore revizionistov - Janez Janša. O tem ni mogoče lagati, širiti laži o tem pa je nespodobno. Janša je sodeloval tudi pri pisanju najnovejše izjave.
Dimitrij Rupel
1. junij 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST
Ob 26. obletnici procesa proti četverici JBTZ so se ponovno srečali najpomembnejši akterji tedanjega časa.
V nadaljevanju dogodkov obeležitve 26. obletnice, so člani četverice JBTZ in kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic, v sodelovanju z Združenjem za vrednote slovenske osamosvojitve, pripravili okroglo mizo z naslovom ''ZLORABA SODSTVA ZA ODSTRANJEVANJE POLITIČNIH NASPROTNIKOV V SFRJ'', ki je bila v soboto, 31. maja 2014, v Best Western Hotelu Slon v Ljubljani.
Okrogle mize so se udeležili nekdanji politični zaporniki, kritiki tedanjega komunističnega režima v Jugoslaviji: Adem Demaçi, Ivan Zvonimir Čičak, Vladimir Šeks, David Tasić, mag. Andrej Aplenc in Janez Janša. Pogovor je vodila Eva Irgl, predsednica Komisije za človekove pravice v Državnem zboru RS.
Ozadje afere JBTZ
Afera JBTZ se je začela 31. maja 1988, ko sta slovenska služba državne varnosti in vojaška varnostna služba zaradi suma izdaje vojaške skrivnosti sinhronizirano aretirali Janeza Janšo, tedanjega komentatorja Mladine, in Ivana Borštnerja, tedanjega zastavnika JLA. Janeza Janšo so dan kasneje izročili vojaškemu tožilcu in ga zaprli v vojaški pripor na Metelkovi cesti v Ljubljani, kjer je že bil priprt Ivan Borštner. Štiri dni kasneje je bil aretiran in pridržan tudi takratni notranjepolitični urednik Mladine David Tasič, medtem ko oblastem ni uspelo aretirati četrtega obtoženega, tedanjega odgovornega urednika Mladine, Francija Zavrla.
18. julija 1988 se je zaradi domnevne izdaje vojaške skrivnosti pričel proces proti četverici. Sojenje trem civilistom in pripadniku JLA je potekalo za zaprtimi vrati vojaškega sodišča v Ljubljani, proces je potekal v srbskem jeziku, Janez Janša in David Tasič kot civilista pa nista imela možnosti zastopanja civilnega odvetnika.
Proces proti četverici, ki je trajal do 27. julija 1988, je predstavljal vrhunec napetosti med slovensko civilno družbo in takratno Jugoslovansko ljudsko armado, ob tem pa tudi politični in vojaški vrh tedanje SFRJ (Socialistične federativne republike Jugoslavije) ter komunistično vodstvo SRS (Socialistične republike Slovenije) niso pričakovali, da bo proces sprožil tako silovit odziv slovenske javnosti. V znak protesta se je 1. junija začela podpisovati Izjava za Janeza Janšo. Nato je bil 3. junija ustanovljen Odbor za varstvo pravic Janeza Janše. Istega dne je javnost izvedela tudi za aretacijo Ivana Borštnerja. Zaradi te in sledeče aretacije Davida Tasiča se je 6. junija Odbor za varstvo pravic Janeza Janše preimenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic.
Odbor je pod vodstvom Igorja Bavčarja organiziral protestno zborovanje na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki se ga je udeležilo prek 30.000 ljudi, ter množične proteste pred vojaškim sodiščem v Ljubljani in je bil tako najmočnejša organizacija civilne družbe v obdobju slovenske pomladi. V času procesa proti četverici so se državljani množično zbirali pred vojaškim sodiščem, protestirali proti kršenju osnovnih človekovih pravic ter zahtevali politične reforme in demokratične spremembe. Zaradi tega je bil proces eden najpomembnejših vzvodov demokratizacije in nastanka slovenske države, Odbor pa je predstavljal središčno točko in poenotenje sicer različnih političnih in civilno družbenih iniciativ, zato je razumljivo, da je prav na njegovem zborovanju leta 1989 bila prebrana Majniška deklaracija.
Na dan izreka sodbe, to je 27. julija 1988, je pred vojaškim sodiščem v Ljubljani protestiralo okoli 15.000 ljudi. Sojenje se je zaključilo z izrekom štiriletne zaporne kazni strogega zapora Ivanu Borštnerju, Franci Zavrl in Janez Janša sta bila kaznovana s poldrugim letom zapora, David Tasič pa s petimi meseci zapora. Sredi oktobra 1988 je Vrhovno vojaško sodišče v Beogradu potrdilo sodbo ljubljanskega vojaškega sodišča, Davidu Tasiču pa kazen zvišalo na deset mesecev zapora.
Leta 1995 je Slovensko vrhovno sodišče proces razveljavilo, četverica pa je bila rehabilitirana.
Četverica je kasneje izbrala različne poklicne poti. Janez Janša je danes predsednik SDS, Ivan Borštner se je upokojil, David Tasič je ustanovitelj založbe Karantanija, Franci Zavrl pa je solastnik podjetja Pristop. Četverica se v spomin na dogodke iz leta 1988 srečuje 31. maja vsako leto.
Adem Demaçi - prejemnik nagrade Saharov za leto 1991
»Danes lahko rečemo, da je svoboda govora prvi in bistven korak na poti k demokraciji. Brez svobode govora ni dialoga, brez dialoga ni mogoče vzpostaviti resnice, brez resnice pa ni mogoč razvoj.«
Kosovski pisatelj in politični zapornik Adem Demaçi je rojen leta 1936 v Prištini na Kosovu. Zaradi kritike odnosa tedanje komunistične Jugoslavije do etničnih Albancev, zaradi kritike komunizma in kritike vlade diktatorja Josipa Broza Tita je bil zaprt kar 29 let. V času prestajanja zaporne kazni ga je Amnesty International razglasil za zapornika vesti, zato se ga pogosto omenja kot "kosovskega Nelsona Mandelo". Adem Demaçi je leta 1991 prejel nagrado Saharov, leta pa je bil 1996 predlagan za Nobelovo nagrado za mir. Demaçi je avtor več knjig.
Ivan Zvonimir Čičak -prejemnik nagrade Bruno Kreisky
Ivan Zvonimir Čičak je rojen leta 1947. Odraščal je v Zagrebu, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo in gimnazijo. Kljub nasprotovanju komunistične partije in njene mladinske organizacije ga je univerzitetna skupščina 21. decembra 1971 izvolila za prvega študenta prorektorja. Kmalu zatem so ga oblasti aretirale, še isto leto pa je bil na montiranem političnem procesu obsojen na tri leta strogega zapora. Leta 1987 so mu zaradi »utaje davkov« ponovno odvzeli prostost, po gladovni stavki in dveh mesecih zapora pa so ga izpustili z dokazom, da je bila obtožba lažna. Potem ko je bil izpuščen iz zapora je skupaj z Dobroslavom Parago organiziral peticijo za amnestijo političnih zapornikov ter kasneje tudi vodil prvi nevladni Odbor za varovanje človekovih pravic. 22. januarja leta 1997 je prejel nagrado Bruno Kreisky.
Vladimir Šeks - nosilec najvišjih odlikovanj Republike Hrvaške
Vladimir Šeks je rojen leta 1943 v Osijeku. Po zaključku študija na Pravni fakulteti v Zagrebu se je leta 1966 zaposlil na tožilstvu. Leta 1971 je zasedel mesto namestnika Okrožnega javnega tožilca v Osijeku in bil zaradi politične neprimernosti odpuščen. Od leta 1972. do 1981. je opravljal službo odvetnika. Leta 1981 je bil aretiran zaradi "protidržavne dejavnosti" in obsojen na 13 mesecev zapora, obenem so mu prepovedali opravljanje poklica odvetnika. Od leta 1987 deluje v mednarodnih nevladnih organizacijah za človekove pravice. Je ustanovitelj jugoslovanskega Helsinškega monitorja, član Amnesty International in opazovalec IGRM (Frankfurt) za jugovzhodno Evropo. Na sodiščih je branil tedanje jugoslovanske disidente.
Mag. Andrej Aplenc
Mag. Andrej Aplenc je rojen leta 1930. Kot dijak in študent dvakrat zaprt na Golem otoku, vsega skupaj 3 leta. Prvič zato, ker je brigadirjem namesto marksistične vzgoje raje privoščil plesni večer, in drugič, ker je zavrnil ovajanje za Udbo. Je eden od 555 Slovencev, ki so v 50. letih prejšnjega stoletja kazen za svoja dejanja krivično odplačevali na zloglasnem Golem otoku. Svojo golootoško zgodbo, o kateri je javno spregovoril šele v samostojni Sloveniji, je, kot pravi, končal z dosego rehabilitacije na sodišču in izplačilom odškodnine.
Je avtor knjige Prodaja Slovenije (Mladinska knjiga, 1997), bil pa je kolumnist v revijah Demokracija in Mag, kjer ima objavljenih preko 100 komentarjev.
David Tasič
Novinar, urednik, založnik, publicist in falerist David Tasič je rojen leta 1962 v Kruševcu v Srbiji. Gimnazijo je končal leta 1980, nato pa se je vpisal na tedanjo FSPN (Fakulteto za sociologijo, politologijo in novinarstvo) v Ljubljani. V letih od 1981 do 1989 je bil novinar in urednik pri časopisu Mladina. Leta 1987 je objavil znameniti feljton o Golem otoku, ki je prvi dokumentarni publicistični prikaz dogajanja v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Feljton sproži burne odzive in polemike in se nadaljuje s pričevanji mnogih opogumljenih obsojencev v Mladini.
Leta 1988 je bil skupaj z Janezom Janšo in Ivanom Borštnerjem aretiran zaradi domnevne izdaje tajnih vojaških dokumentov, ki so pričevali o neustavni in nelegitimni vlogi vojske v Jugoslaviji. Sodili so mu na vojaškem sodišču v Ljubljani. Obsojen je bil na 6 mesecev zapora, višje vojaško sodišče mu je kazen zvišalo na eno leto zapora. Leta 1998 je v samici vojaškega zapora bival dva meseca, naslednje leto pa še dva meseca v civilnem zaporu na Igu pri Ljubljani. V tem času je objavil nekaj knjig v samozaložbi. Leta 1989 je zapustil uredništvo Mladino in ustanovil eno prvih neodvisnih zasebnih založb v Sloveniji, Založbo Karantanija.
Janez Janša - od političnega zapornika, do predsednika vlade
Janez Janša se je rodil leta 1958. Osnovno šolo je obiskoval v Žalni in na Grosupljem, klasično gimnazijo pa v Stični. Nadaljnje izobraževanje je sledilo na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, kjer je študiral obramboslovje in leta 1982 diplomiral.
S kritično oceno razmer v takratni JLA, ki so bile označene za kontrarevolucionarne, se je pričela disidentska pot Janeza Janše. Sledil je strog nadzor Službe državne varnosti nad njim in njegovimi prijatelji, politične sankcije ter omejevanje in preprečevanje njegovega javnega dela.
Dne, 31. maja 1988, je Janeza Janšo, po naročilu Milana Kučana, v zgodnjih jutranjih urah aretirala Služba državne varnosti. S tem se je pričel znani proces proti četverici, ki je bil proces komunistične nomenklature zoper nastajajočo opozicijo in je sprožil silovit odziv med slovensko javnostjo. Pojavile so se javne zahteve za spremembe v smeri večstrankarske demokracije, kar je bil eden najpomembnejših vzvodov osamosvojitvenega procesa Slovenije. Janez Janša je bil na procesu, kjer so četverici sodili brez prisotnosti javnosti in brez pravice do odvetnika, obsojen na 18 mesecev zapora. Po pravnomočnosti sodbe, maja leta 1989, ga je slovenska komunistična oblast ponovno aretirala in ga poslala na prestajanje kazni. Zaradi velikega pritiska javnosti je bil Janez Janša, po tretjini prestane kazni, izpuščen iz zapora poleti 1989.
Janez Janša je napisal več knjig ter na stotine člankov, komentarjev, esejev in znanstvenih razprav. Objavil je tudi več svojih pesmi in literarnih spisov.
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO)
24. maj 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST
V petek, 23. maja 2014, so člani Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, ob 23. obletnici prve žrtve osamosvojitvene vojne na slovenskem, položili venec. Komemorativna seja je potekala v organizaciji Pokrajinskega odbora VSO Vzhodna Štajerska in Občinskega odbora VSO Maribor.
Kot je v slavnostnem govoru poudaril predsednik Občinskega odbora VSO Maribor, Stojan Auer, je bila navkljub prvi žrtvi, na lokaciji Ljubljanske ulice v Mariboru, takrat dosežena prva skupna zmaga! Smrt Josefa Šimčika, ki je umrl pod kolesi vojaškega oklepnika JLA, je namreč še bolj strnila prve bojne vrste borcev za osamo-svojitev Slovenije, ki so z nadaljnjimi akcijami blokirale oklepnike jugoslovanske vojske in onemogočile njene agresorske načrte.
Predsednik Pokrajinskega odbora VSO Vzhodna Štajerska, Zvonko Zinrajh, se je v svojem nagovoru med drugim vprašal, kako je možno, da je letošnji spominski dan "Pekrskih dogodkov" minil v znamenju partizanskih pesmi v izvedbi Partizanskega pevskega zbora, kar očitno kaže na to, da se bo spopad z JLA proslavljal z ikonografijo agresorja.
V nadaljevanju komemorativne seje je dr. Andreja Špernjak prebrala tudi poslanico predsednika Združenja VSO, Aleša Hojsa, v kateri je poudaril spomin na vse žrtve, ki so padle v času našega osamosvajanja ter izrekel priznanje in zahvalo za vse, kar so plemenitega naredili za našo domovino.
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO)
Za govor predsednika Občinskega odbora VSO Maribor, Stojana Auerja, kliknite tukaj, za poslanico predsednika Združnja VSO, Aleša Hojsa, kliknite tukaj
18. maj 2014 - SPOROČILO ZA JAVNOST
V petek, 16. maja 2014, sta Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve in Občina Slovenske Konjice v Domu kulture Slovenske Konjice pripravila slavnostno prireditev ''Ponosni na Slovenijo'' ob 24-letnici demokratičnih sprememb in ustanovitve Manevrske strukture narodne zaščite, na kateri je bil osrednji govornik predsednik Združenja VSO, Aleš Hojs.
Obiskovalce v dvorani sta najprej nagovorila župan Občine Slovenske Konjice, Miran Gorinšek in predsednik Skupščine občine Slovenske Konjice leta 1990, Jože Baraga, ki se je v govoru spomnil ključnih dogodkov v Slovenskih Konjicah po izdanem ukazu o razorožitvi Teritorialne obrambe. Ukaz o razorožitvi Teritorialne obrambe in s tem slovenskega naroda je pomenil grob poseg v suverenost mlade slovenske državnosti in v demokratične spremembe, ki so se odvijale v tistem času. Pravzaprav je šlo za izdajo! Ukaz je večina občinskih štabov upoštevala, a našli so se junaki, ki so se temu odločno uprli. Med najbolj odločnimi so bili v Slovenskih Konjicah, ko je 27 podpisnikov LISTINE jasno reklo in zapisalo NE ter dobilo podporo v takrat novo izvoljenemu predsedniku Skupščine občine Slovenske Konjice, Jožetu Baragi.
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je za izkazan pogum in domoljubje v ključnih trenutkih osamosvajanja podelilo priznanji podpisnikom zgodovinske listine in Jožetu Baragi ter z blagoslovom vojaškega vikarja Jožeta Pluta predalo prapore vsem 13-tim pokrajinskim odborom. Kulturni program sta popestrila Moški pevski zbor Ivo Štruc in Godba na pihala Slovenske Konjice.
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO)
Za slavnostni govor predsednika Aleša Hojsa kliknite tukaj
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve
Zaloška cesta 65, 1000 Ljubljana
tel.: 08 382 35 30
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
Kontakt za medije:
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.