Novice

30. OBLETNICA ODLOČITVE O SLOVENSKI SAMOSTOJNOSTI

Peter Jambrek Poljce9. november 2020 - SPOROČILO ZA JAVNOST

9. in 10. novembra leta 1990 so se na tajnem sestanku, katerega iniciator je bil dr. Franc Zagožen, v Poljčah na Gorenjskem zbrali tedanji delegati vladne koalicije Demos, ministri in nekateri strokovni sodelavci. Sprejeli so odločitev za razpis referenduma, na katerem bi se ljudstvo odločilo o nadaljnjem sobivanju v Jugoslaviji oziroma o odcepitvi in ustanovitvi samostojne države Slovenije. Brez te zgodovinske odločitve bi bilo marsikaj postavljeno pod vprašaj. Osamosvojitev Slovenije bi se zavlekla, za dosego cilja pa bi zagotovo plačali višjo ceno. Poleg tega so se prav v Poljčah oblikovale tudi osnove za vojaško silo, s katero smo kasneje zavarovali odločitev o osamosvojitvi.

Namen dvodnevnega posveta v Poljčah je bil predvsem v tem, da se poslanci takrat vodilnega Demosa seznanijo z vsemi tveganji in morebitnimi posledicami, ki jih bo v prihodnjih dneh, mesecih in morda celo desetletjih, kot so nam napovedovale svetovne velesile, doživljala Slovenija, politiki pa jih bodo morali reševati in predvsem zagovarjati, ko bo navdušenje o samostojnosti prešlo v realnost.

Ker je šlo na srečanju v Poljčah za zgodovinsko odločitev z usodnimi posledicami za vse prebivalce Slovenije, se je med takratnimi poslanci Demosa pojavilo veliko skepse, mnogo racionalnih razlogov in vprašanj za ali proti, a je Jože Pučnik takrat stopil za govornico in dejal: "Zdaj gre za odločitev, treba se je odločiti, pomisleki bodo vedno, samo če bomo zdaj čas zamudili, ga najbrž nikoli več ne bo!" Na koncu dolgotrajne seje so poslanci sprejeli dvanajst sklepov. Med drugim, da naj se razpiše referendum oz. plebiscit, naj skupščina sprejme sklep o razpisu ljudskega glasovanja in naj se sprejme predlog strategije za odklapljanje od Jugoslavije, kakor so ga predlagali Peter Jambrek, Tone Jerovšek in Tine Hribar. Med drugim je pisalo tudi, da naj bo ljudsko glasovanje 23. decembra.

Dogodek v Poljčah je ena ključnih odločitev na poti v samostojno slovensko državnost. Demosova odločitev, pa kot je dejal Lojze Peterle,  potrebna, prava, odločna in odločilna. Novembra in decembra ji je sledilo zaporedje političnih dejanj, ki so vodila v izvedbo končne osamosvojitve. Poti nazaj ni bilo več in 6. 12. 1990 je bil podpisan "Sporazum političnih strank in poslanskih skupin Skupščine RS o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo". Istega dne je Skupščina RS sprejela "Zakon o plebiscitu o samostojnosti  in neodvisnosti Republike Slovenije" in z njim v  primeru odločitve za samostojnost naložila izvedbo osamosvojitvenih dejanj najkasneje v šestih mesecih. Dne 17. 12. 1990 se je v podporo plebiscitu zgodil prvi postroj slovenske vojske v Kočevski Reki, 23. 12. 1990 pa zgodovinski plebiscit za osamosvojitev.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve

V nadaljevanju objavljamo članek enega od očetov slovenske ustave, dr. Petra Jambreka, ki ga kot odziv na pisanje dr. Tineta Hribarja Sobotna priloga Dela ni želela objaviti.

 

Dr. Peter Jambrek: DEMOSOVA ODLOČITEV v Poljčah 9. novembra 1990

Namesto odgovora na pisanje Tineta  Hribarja “Beograjski pogovori in osamosvojitveni plebiscit” v sobotni prilogi Dela, objavljenega 24. 10. 2020, s.10. Za uvod pa par pričevanj iz pogovorne oddaje »Slovenski plebiscit« na 1.programu TV Slovenija ob 10. obletnici plebiscita dne 26.12.2000.

Bučar: Socialistična stranka nas je prehitela in takrat jaz pa mislim, da smo smatrali, da čas še ni zrel, in smo še zmeraj upali, da gramo lahko preko spremembe, nove ustave…

Moderator: Pri pripravi nove ustave, ki naj bi jo do konca leta potrdili na referendumu, pa se je zataknilo, tudi zaradi razhajanj v Demosu. Sledil je preobrat?

Hribar: Tako smo videli, da do sprejetja ustave na ta datum, in zato smo se potem odločili. Najprej je dal pobudo Peter Jambrek meni osebno.

Jambrek: Sem rekel, ja Tine, mislim, da nam drugega ne preostane, kot da gremo takoj na plebiscit, ker z ustavo letos zgleda še ne bo nič.  Tine Hribar pa je bil takrat tudi v Bohinju na nekem sestanku pri Bučarju doma. Pučnik je bil tudi, kjer smo se dogovorili, da ustavni rererendum mora bi 26. decembra    istega leta. Tine je to vedel za ta datum in je rekel: ‘Ja seveda točno, to je treba narest’.

Moderator: Zamisel je takoj podprl doktor Jože Pučnik. Doktor Franc Zagožen pa je kot vodja poslanskega kluba Demosa predlagal, naj bi zamisel, ki v vrhovih Demosa ni imela veliko podpore, 10. novembra predstavili na posvetu poslancev v vojaškem centru Poljče.

Zagožen: Večina poslancev Demosa je bila na to nepripravljenih. Nismo jih vnaprej obveščali o čem bo potekal pogovor… Prve reakcije so bile presenečenja, odobravanja.

Jambrek: Jože Pučnik je sedel tam nekje na koncu in se je prerinil do mene. Mi trije smo tule sedeli, Hribar, Jerovšek in jaz, in se spomnim, da mi je še zaskrbljen rekel ‘Peter nujno moraš povedat za datum’. Potem smo pa mi trije, najprej Hribar filozofsko, potem Jerovšek, zelo konkretno   pojasnili ukrepe za osamosvojitev.

Moderator: Prisotni so zamisel pozdravili z aplavzom. Z več zaskrbljenosti so predlog podprli nekateri člani vlade.

Hribar: Največja težava je bila z Janšo, ki je najbolj poznal razmere. Bil je obrambni minister. Kaj praviš, a se lahko spustimo v to, v narekovajih, avanturo? Ali smo sploh sposobni napad vzdržat?

Janša: Pomisleki so bili predvsem glede časa. Bile so namreč ideje, da se   Slovenija formalno in tudi praktično osamosvoji že tako po razglasitvi  rezultatov plebiscita. V vladi smo opozorili, da smo praktično premalo pripravljeni, tudi vojaško, in zaradi tega je bil kasneje usklajen 6 mesečni odložilni rok in po 6 mesecih je rezultat plebiscita veljal.

Poljče, 9. november 1990.

Odločitev poslancev koalicije Demos, da se 23. decembra izvede plebiscit o neodvisnosti Slovenije, je bila politična. Sprejeta ni bila na seji kakega pristojnega organa, ampak na seminarju Kluba poslancev Demos, sprejeta ni bila z glasovanjem, ampak z aklamacijo, ni imela pravne oblike, ampak je bila vsebina zapisanih Sklepov in stališč seminarja o osamosvojitvenem plebiscitu 9. novembra 1990, ni bila objavljena v Uradnem listu, ampak z enim dnem zamude v časopisu Delo. Bila pa je demokratična in zavezujoča ter skladna z večinskim, lahko bi rekli tudi s soglasnim javnim mnenjem tistega časa. V nadaljevanju najprej orišem izkustveno dogajanje na podlagi osebnih spominov in zapiskov, dokumentov in medijskih objav o tem kdaj, zakaj in komu je bila dana pobuda za plebiscitno odločitev, o pripravah in poteku zasedanja v Poljčah ter o objavi in javnosti sporočila iz Poljč. Natančneje in obširneje je o vsem tem zapisano in objavljeno v mojih knjigah in člankih, med drugim v: Ustavna demokracija, 1992 (s. 208-221), Demokracija in država, 2014 (s. 200-219), Ustanovitev Sovenije, 2017 (s. 299-325), ter »Odločitev za plebiscit: Poljče, 9. november 1990, Nova revija 319-320, 2008 (s.291-304).

Brez pretiravanja lahko rečem, da je bila odločitev v Poljčah zgodovinska, usodna in odločilna za nadaljnji potek in uspeh ustanovitve in mednarodnega priznanja slovenske države, pa tudi za sprejem nove ustave decembra leta 1991. leta. Če tistega novembra leta 1990 odločitev ne bi bila sprejeta, decembra istega leta ne bi bil izveden plebiscit, ne bi se začele pospešeno izvajati vojaške in vse druge potrebne priprave za dejansko osamosvojitev v šestmesečnem roku do junija 1991. leta, ne bi bili nato v roku in na ustavni način razglašeni neodvisnost in suverenost nove države, ne bi bila uspešno izbojevana desetdnevna vojna za Slovenijo, ne bi bil dosežen Brionski sporazum in Jugoslovanska ljudska armada (JLA) ne bi odšla z ozemlja Slovenije – slednja pa v kratkem času, ki je sledil, ne bi pridobila mednarodnega priznanja.

Ne vemo, kaj bi se dogajalo s Slovenijo v naslednjih mesecih, letih in desetletjih, če ne bi bilo plebiscita. Bi se vendarle počasi odcepljala? Bi ji uspelo skleniti konfederalno pogodbo s preostalim delom Jugoslavije? Ali pa bi se zapletla v dolgotrajne jugoslovansko-balkanske vojne? Bi skupaj z drugimi tedanjimi jugoslovanskimi republikami še vedno čakala na članstvo v Evropski uniji in v Severnoatlantskem zavezništvu?

Pobuda za plebiscit.

Oktobra 1990 sem ocenjeval hitri sprejem nove ustave in razpis ustavnega referenduma do konca leta za še možna. Oktobra je parlament določil osnutek nove slovenske ustave ter sklenil, da bo trajala javna razprava o njem do konca novembra istega leta.

Vendar pa je bilo že sredi oktobra vedno bolj očitno, da se Skupščina ne bo uspela držati tega roka: besedilo ustavnega osnutka je namreč vsebovalo številna odprta in sporna vprašanja; oglašati so se začele stranke z zahtevami za podaljšanje roka. Skorajšnji sprejem ustave je odpiral vprašanje predčasnih volitev. V drugi polovici oktobra sem bil pod vtisom navedenih razmišljanj in dogodkov, pa tudi – predvolilnega Demosovega programa osamosvojitve (plebiscit, ustavni referendum), vzpona srbskega nacionalizma, Jovićeve opcije amputacije Slovenije od Jugoslavije, počasne dinamike ustavnega scenarija, zlasti pa verjetne neuresničljivosti ustavnega referenduma in osamosvojitve do konca leta. Dobrodošla je bila tudi pobuda socialistov, ki je šla v isto smer, čeprav nekoliko prezgodaj in brez zadostne politične teže.

Zadnjo oktobrsko soboto in nedeljo sem se odločil, da bi bilo treba takoj, v nekaj dneh prepričati prijatelje v Demosu za razpis predustavnega plebiscita o neodvisnosti, ki naj bi bil izveden 23. ali 30. decembra istega leta (1990). Plebiscit naj bi torej nadomestil referendum o ustavi in izvedbeni ustavni zakon, ki naj bi uredila osamosvojitev slovenske države. Posla sem se lotil naslednjega dne, v ponedeljek, 29. oktobra, takoj, ko sem z Bleda prišel v Ljubljano na Ustavno sodišče. V spominu mi je ostalo na primer jutranje srečanje s Tinetom Hribarjem. Ob kavi v bifeju Ona-On sva bila dogovorjena v nekaj minutah. Hribar se je takoj strinjal z idejo, mislim, da je samo suho pripomnil: »Sedaj je treba prepričati še druge.« Še istega dopoldneva sva na Ustavnem sodišču s Tonetom Jerovškom oblikovala – pravzaprav ga je on napisal na kos papirja – vprašanje, ki naj bi bilo zastavljeno državljanom Slovenije, nato pa sem na eni strani oblikoval besedilo, datirano s ponedeljkom, 29. oktobra1990, naslovljeno  s »Plebiscit o slovenski državi o vprašanju: Ali naj Slovenija z dnem razglasitve nove ustave postane neodvisna in suverena država, ki ne bo združena v SFRJ?«

Besedilo tega predloga je imelo prav tako obliko, vsebino in razlago, za kakršno je obstajalo soglasje v skupini, ki je razmišljala o ustavnem zakonu za izvedbo ustave. To je bil še vedno predustavni osamosvojitveni plebiscit, v dvojni funkciji določitve ustavne izvedbe državnega statusa in osamosvojitve Slovenije. Datum nastanka nove države naj bi sovpadal z datumom sprejema nove ustave. Samostojnost in neodvisnost Slovenije bi bila uveljavljena bodisi že s sprejemom ustave v skupščini ali pa šele z njeno potrditvijo na ustavnem referendumu.

Zgornjo pobudo sem istega dne, ko je bila napisana, v ponedeljek 29.oktobra, izročil Jožetu Pučniku, predsedniku Sveta Demosa (v Pučnikovem avtomobilu parkiranem pred Ustavnim sodiščem), in Francetu Zagožnu predsedniku Demosovega kluba poslancev,  Oba sta se z njo po kratkem premisleku strinjala. Kolikor vem, so o pobudi razpravljali na Svetu Demosa, morda tudi v vladi ali še kje drugje, vendar do kakšne hitre in učinkovite odločitve ni prišlo nikjer.

Pač pa se je nekaj dni pozneje – potem, ko sta s Pučnikom v sredo, 31.oktobra že določila in objavila datum sestanka za 9. in 10. november – oglasil pri meni na Ustavnem sodišču France Zagožen in me prosil, da skupaj s kolegi iz Podvinske skupine za novo ustavo podam predlog pravnih in drugih ukrepov za osamosvojitev, in sicer na sestanku kluba poslancev Demosa, ki da bo v petek 9. in v soboto 10.  novembra v Poljčah. Za glavno temo sestanka je bilo določeno vprašanje osamosvojitve. Ker mi nekaj časa ni bilo jasno, kdaj in zakaj natančno je bil sklican seminar v Poljčah, sem pozneje prosil Zagožna za pojasnilo. Povedal je, da sta se skupaj s Pučnikom takoj po ponedeljkovem razgovoru z mano 29. oktobra (ki sva ga po njegovem kasnejšem spominskem pričevanju imela kar na pločniku pred Ustavnim sodiščem) odločila sklicati sestanek poslanskega kluba Demos. Na sestanku naj bi bila po razpravi sprejeta odločitev o plebiscitu. O konkretni vsebini ideje ni govoril z nobenim drugim. Uradno vabilo na dvodnevni seminar v Poljčah z dnevnim redom, na katerem so bila tri vsebinska vprašanja, kot prvo strategija osamosvajanja Sovenije, je bilo datirano z 31. oktobrom – torej je bilo podpisano in odposlano v sredo, dva dni po moji ponedeljkovi pobudi.

Vsekakor pa udeleženci sestanka v Poljčah niso bili vnaprej obveščeni oziroma pripravljeni, da bomo trije poročevalci podali natančno oblikovano in dokaj podrobno izdelano strategijo osamosvojitve, zgrajeno na izvedbi plebiscita. Zdi se mi, da sta to vedela od organizatorjev sestanka in od poslancev le Pučnik in Zagožen, in seveda Jerovšek, Hribar in jaz kot poročevalci. Vse skupaj je vsebovalo prvine načrtovanega presenečenja.

Pobuda je bila predstavljena v Poljčah deset dni pozneje s pomembnim popravkom predlaganega plebiscitnega vprašanja. Poslancem Demosa sem v svoji sklepni razpravi predlagal naslednjo obliko vprašanja: »Ali naj Slovenija na dan razglasitve rezultatov tega plebiscita postane neodvisna in suverena država, ki ni združena v SFRJ?«, namesto formulacije »Ali naj Slovenija na dan razglasitve nove ustave postane neodvisna in suverena država, ki ne bo združena v SFRJ?« Tako sem zapisal plebiscitno vprašanje tudi v besedilu članka, ki sem ga v ponedeljek, 12. novembra zjutraj, izročil v objavo časopisu Delo.

Zakaj in kako ter na čigavo pobudo je prišlo do te spremembe, mi še danes ni povsem jasno. Pričevanji Toneta Jerovška in Tineta Hribarja se razlikujeta. Dejstvo je, da je sporazumevanje in usklajevanje priprav za nastop na sestanku v Poljčah tisti teden po samem sklicu sestanka potekalo sproti med predsednikom Demosa Pučnikom, predsednikom poslanskega kluba Demos Zagožnom in mano. Od poročevalcev, ki sem ju od širše skupine za pripravo nove ustave (Podvinska skupina) povabil v ožjo ekipo za predstavitev plebiscitne strategije v Poljčah, pa je bil pobliže in sproti seznanjan s potekom priprav Tone Jerovšek, s katerim sva skupaj formulirala prvo plebiscitno vprašanje, in se tudi po tem pogovarjala o odprtih vprašanjih strategije osamosvajanja na Ustavnem sodišču, kjer sva bila v službi.

Nastale razlike med formulacijama si ne morem pojasniti drugače kot tako, da smo še proti koncu oktobra 1990 računali, da bo ustavna razprava v resnici končana do 23. decembra. Moja prva verzija plebiscitnega vprašanja je namreč predvidevala naslednji potek osamosvojitvenih ukrepov: »Plebiscit naj bi bil izveden 23. decembra 1990, torej po končani ustavni razpravi in pred sprejemom ustave.« Torej smo se v desetih dneh med 29. oktobrom in 10. novembrom verjetno premislili zato, ker smo šele po 29. oktobru zanesljivo ugotovili, da do konca decembra v nobenem primeru ne bo možno zaključiti ustavne razprave, skratka, da se bo sprejem ustave zavlekel, zato predlog za sprejem in razglasitev ustave februarja ali marca 1991 (Jambrekova razprava v Poljčah, glej tudi »Sedem točk za suverenost, Delo, 13. november 1990, s.3), torej s trimesečno zamudo.

Prva plebiscitna osamosvojitvena pobuda – tako kot sem jo oblikoval v ponedeljek, 29. oktobra – je bila torej do sestanka v Poljčah in na njem časovno precej radikalizirana, po vsebini pa osiromašena za ustavno podlago. Datum ustanovitve suverene nacionalne države je bil namreč premaknjen z negotovega dne razglasitve nove ustave na sam dan tega plebiscita. Po Poljčah si je vlada vzela še en vikend časa za premislek o osamosvojitvenem roku in je predlagala z njenega vidika bolj realno plebiscitno zavezo, da »Skupščina Republike Slovenije sprejme v šestih mesecih od dneva razglasitve odločitve ustavne in druge akte ter ukrepe, ki so potrebni, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih  je prenesla na organe SFRJ …« (4. člen Zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, objavljen v UL RS 6. decembra 1990). Šest mesecev po plebiscitu, 25. junija 1991, pa je bila osamosvojitev realizirana točno tako, kot sva jo načrtovala s Francetom Bučarjem že v prvih mesecih leta 1988 ob pisanju Pisateljske ustave – po ustavni poti, s sprejemom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL, UZITUL), in na podlagi plebiscitne ljudske odločitve (Idejo sva pred aprilskimi volitvami marca 1990 tudi pisno formulirala; glej v: France Bučar in Peter Jambrek, Ustavna pot do suverene slovenske države«, Fond AS 2007 dr. Peter Jambrek 1971-2006, a.e. 268, a.e.264.).

Razprava in odločitev o pobudi

Sestanek v Pojčah se je začel brez posebnosti. Prva točka dnevnega reda tega dvodnevnega seminarja je bila strategija osamosvajanja Slovenije. Do dopoldanskega odmora se je zvrstilo nekaj resorskih poročil, spomnim se na primer izčrpne analize Janeza Janše o vojaški situaciji in obrambnih pripravah, vendar brez konkretnih predlogov. France Bučar je orisal ustavne in politične vidike osamosvojitve. Razprava ni bila snemana, tako da o njej ni zvočnega zapisa niti seveda prepisa kakega takega zapisa.

S predsedujočim Francetom Zagožnom sva se na začetku dopoldanske seje dogovorila za  nastop trojice proti koncu dopoldanskega zasedanja. Vendar se je razprava vlekla, bližal se je čas kosila. Pučnik se je še pred zaključkom prerinil skozi vrsto stolov, da bi me še enkrat opozoril, naj ne pozabim predlagati konkretnega datuma plebiscita. Ko me je Zagožen kakih deset minut pred odmorom pozval, da stopim pred mikrofon, sem odkimal in iz klopi v dvorani predlagal, da bi raje nastopili po kosilu. Ocenil sem, da bo takrat več pripravljenosti poslancev posvetiti se predstavitvi dogovorjene strategije osamosvojitve, vključno s formulacijo plebiscitnega vprašanja in datumom plebiscita. Tudi se mi je zdelo, da je nujno predstaviti pobudo v enem kosu – ne deloma pred odmorom, in deloma po njem – da bi se vsi trije dopolnjevali. Tako je Franc Zagožen zaključil dopoldansko sejo in napovedal naš nastop po kosilu.

Sam sem takoj po zaključku dopoldanske seje odšel iz Poljč s prijateljem Primožem Rodetom, poslancem krščanskih demokratov, k meni domov na Bled. Ne naključno, ampak ker sem se želel izogniti zame nepotrebnim osebnim pogovorom o temi, ki naj bi jo predstavili poslancem neposredno, v čisti in načelni obliki. Prepričevati druge člane vodstva Demosa in Vlade se mi ni zdelo smiselno, ker so se skoraj vsi tako ali drugače vse do tedaj izmikali določnim in odgovornim stališčem do pobude za plebiscit. Ne nazadnje so še pred nekaj tedni zavrnili plebiscitno pobudo Socialistične stranke. Še več, bal sem se, da bi vnaprejšnje seznanjanje vodilnih s plebiscitno strategijo slednjim omogočilo povezati se v morebitnem odporu proti zavezujoči odločitvi.

Nekaj predhodnih pogovorov pa je bilo očitno vendarle opravljenih. Sam se ne morem spomniti, kdo in s kom se je pred predstavitvijo pobude, ki je bila dogovorjena samo z Zagožnom in s Pučnikom, o njej še pogovarjal. Janez Janša se je na primer spominjal: »Pred sejo so dr. Tine Hribar, dr. Peter Jambrek in dr. Jože Pučnik želeli govoriti z menoj na samem … Podoben pogovor je imela trojica tudi s predsednikom Skupščine dr. Francetom Bučarjem« (Šentjoški dialog: Tine Hribar – Janez Janša«, Demokracija, 2000).

V ožjem krogu (Zagožen, Pučnik, Jerovšek, Hribar, Jambrek) smo sprejeli dogovor, da od članov strokovne skupine za pripravo nove ustave nastopijo v Poljčah samo trije – Hribar, Jerovšek in Jambrek, ki so bili najbližje Demosu, in so imeli iste poglede na strateška vprašanja osamosvojitve in plebiscita. Sam sem predlagal in od obeh kolegov tudi dobil soglasje za delitev dela in za vrstni red nastopov na sestanku v Poljčah. Scenarij je bil logičen glede na dotedanje izkušnje in usmeritve omenjenih treh:

Takoj po odmoru je na podlagi tega dogovora dobil besedo Tine Hribar, ki je podal uvodno razlago zunanjih in notranjih okoliščin, ki so pogojevale plebiscitno strategijo in njeno časovno dinamiko. Nato je Tone Jerovšek navedel konkretne zakonodajne ukrepe za prevzem učinkovite oblasti na ozemlju Slovenije, med drugimi pogajanja o osamosvojitvi Narodne banke Slovenije ter določitev plačilnega sredstva (denarne enote) nove države, ustanovitev samostojne diplomatske in konzularne službe, preoblikovanje teritorialne obrambe Slovenije v vojsko Republike Slovenije ter razpustitev sestava JLA SFRJ na njenem ozemlju, ustanovitev državnih zavodov in uprav za standardizacijo, za mere in dragocene kovine, za patente, za kontrolo letenja, za radijske zveze in ustanovitev carinske službe Slovenije.

Sam sem podal predlog plebiscitnega vprašanja – »Ali naj postane Slovenija na dan tega plebiscita neodvisna in suverena država, ki ni združena v SFRJ?« – ter navedel in razložil ključne točke strategije ustanovitve nove države: plebiscit 23. ali najpozneje 30. decembra; takojšnja pogajanja z jugoslovanskimi oblastmi in republikami o osamosvojitvi Slovenije; sprejetje nove ustave do februarja ali marca naslednjega leta 1991; pravni in institucionalni ukrepi za vzpostavitev učinkovite oblasti na ozemlju Slovenije najpozneje v šestih mesecih po razglasitvi nove ustave; uskladitev pravne ureditve in državne organizacije z novo ustavo; akcija za priznanje mednarodne subjektivitete nove države Slovenije; razpis novih volitev v Državni zbor in novih volitev šefa države spomladi 1992. Te točke so povzeli pisni Sklepi in stališča seminarja o osamosvojitvenem plebiscitu, prvi pa jih je objavil časopis Delo v torek, 13.novembra, potem, ko je že v ponedeljek, 12. novembra objavil novico o Pučnikovi najavi datuma plebiscita.

Že v Poljčah, pa tudi v članku za Delo, sem predlagal oblikovanje nove vlade narodne enotnosti. Ta predlog je sledil tedanjim predvidevanjem v krogih Demosove koalicije – še pred aprilskimi volitvami 1990 in po njih – da bo treba vlado, ob stabilnem parlamentu, občasno, morda celo vsakega pol leta, obnoviti in delno zamenjati, zlasti zaradi preutrujenosti njenih članov. Prav ob sprejemanju plebiscitne pobude so nekateri njeni člani povedali, da slovenska vlada v tedanji sestavi verjetno ne bo zmogla dodatnega bremena nalog in težav, ki jih je zahtevala strategija odločne državne osamosvojitve Slovenije v sorazmerno kratkem času šestih do devetih mesecev.

Predstavitev plebiscitne strategije so udeleženci sestanka, Demosovimi poslanci v dvorani obrambnega centra v Poljčah, sprejeli z navdušenjem. Spomnim se presečenja ob  spontanem, burnem in dolgem ploskanju, ko sem končal svoj govor, navdušenja, ki je seveda veljalo celoviti predstavitvi vseh treh, Hribarja, Jerovška in mene. Predstavljena plebiscitna stategija je bila sprejeta z aklamacijo. V tem vzdušju ni bilo mogoče – tudi če bi kdo želel – reči kakršnekoli besede več proti plebiscitu. Pučnik in Zagožen sta s svojima razpravama, ki je sledila nastopu trojice, dala samo še dokončno veljavo soglasni odločitvi poslancev. Tudi vse ostale razprave so se odigrale v istem duhu in vzdušju. Nemudoma sem vedel, da je ideja prodrla in da jo je skoraj nemogoče, vsaj v kateremkoli Demosovem organu, zavrniti ali bistveno predrugačiti.

Očitno je dobil tak vtis tudi Pučnik, ki je takoj po našem nastopu odšel, kot smo pozneje izvedeli, nekam na Štajersko, kjer je podal izjavo za javnost, da bo po sklepu Demosovega poslanskega kluba plebiscit za neodvisno Slovenije že 23. decembra 1990. Tudi sam sem odšel kmalu zatem, ko je nastopila vrsta uglednih razpravljavcev, ki so vsak po svoje pritrjevali pobudi. Zapisniške skepe sestanka je sprejel in podpisal Franc Zagožen s kolegi.

Franc Zagožen je v dokumentarni oddaji o plebiscitu, ki jo je za Televizijo Slovenija posnel Jože Možina, povedal, da sklicatelji sestanka v Poljče povabljenih poslancev niso seznanili tudi s pobudo za konkretno plebiscitno strategijo – čeprav je bila prav slednja pravi razlog za sklic sestanka. Tudi drugi vplivni člani Sveta Demosa – Peterle, Bučar, Rupel, Janša in drugi – niso bili seznanjeni s plebiscitno strategijo. Vsi navedeni so še vse dopoldne do odmora za kosilo razpravljali, ne da bi vedeli, kaj bodo povedali trije predstavniki ustavne skupine, ko bodo pozvani k mikrofonu. Bučar je na primer še v svojem dopoldanskem nastopu razpravljal proti plebiscitu, Janša pa je razpravljal o stanju pripravljenosti Slovenije na osamosvojitev brez konkretih predlogov, in enako je veljalo za vse druge razpravljavce na dopoldanskem delu seje.

Torej smo imeli prav, ko smo v ožjem in zaupnem krogu skupaj s Pučnikom in Zagožnom načrtovali presenečenje in pri tem računali na splošno podporo poslancev Demosa – ob bolj mlačnem odnosu Demosovih politikov z vrha. Predhodno prepričevanje bi bilo odveč in je bilo v resnici odveč – pomenilo je kvečjemu tveganje, ki sem ga že omenil – da bi močna frakcija neodločnih skeptikov glede korenitejših osamosvojitvenih ukrepov dobila priložnost, da se učinkoviteje poveže proti dosledni in koreniti odločitvi.

Sam ne vem in se ne spomnim, ali smo si Zagožen, Pučnik in jaz kdaj v tistem tednu pred sestankom v Poljčah vse to tudi izrecno povedali, ali pa se je to razumelo molče in samo po sebi. Drug pomemben vidik omenjene molčečnosti pa je bilo razmerje do tedanje opozicije, neposredne kontinuitete jugoslovanskega nedemokratičnega režima. V tem političnem razmerju je bila skrivnost plebiscitne strategije tisti teden dni pred Poljčami in v Poljčah samih del taktike presenečenja z namenom postaviti tudi tedanjo parlamentarno opozicijo (podobno kot notranjo Demosovo opozicijo) pred izvršeno dejstvo – ko ni več poti nazaj. Podobno navdušenje, kot je zajelo po predstavitvi plebiscitne strategije Demosove poslance, je namreč zajelo po njeni medijski objavi tudi široke sloje slovenskega naroda in vsega ljudstva. Zato tudi demokratično javno mnenje po objavi odločitve v Delu v torek, 13. novembra ni dopustilo poti nazaj. Od tod zadržana, pa ne tudi pritajena jeza vodilnih opozicijskih politikov nad enostransko odločitvijo iz Poljč. Tisti teden dni pred Poljčami je bila namreč odigrana zanimiva partija pokra. V tej partiji za zmago niso zadostovale le boljše karte v roki, ampak tudi trenutek, ko je bil zmagovalni niz izigran. Ne prekmalu, ne prepozno.

Objava odločitve in prvi javni odzivi.

Naslednjega dne, v nedeljo, 11. novembra, sem doma na Bledu napisal osnutek članka z naslovom 23. decembra letos plebiscit o vprašanju: Ali naj postane Slovenija neodvisna in suverena država? V članku – objavljen je bil v torek, 13. novembra v dnevniku Delo pod naslovom Sedem točk za suverenost – sem povzel  glavne točke plebiscitne strategije Demosa, ki sem jo  predlagal in je bila z aklamacijo sprejeta v Poljčah v petek, 9. novembra. Članek sem v ponedeljek, 12. novembra zjutraj – ne da bi se napovedal – osebno odnesel na uredništvo Dela. Tam sem v še na pol praznem uredništvu našel namestnika odgovornega urednika Danila Slivnika, iz ene sosednjih pisarn pa se nama je pridružil še novinar Janko Lorenci. Oba sta me takoj – ne da bi vedela, zakaj sem prišel – začela spraševati, kaj pomeni drobna novica iz pravkar stiskane ponedeljkove izdaje Dela o Pučnikovi napovedi plebiscita za 23. december. Začudeno sta me vprašala: »Kaj se dogaja?« Natančno sem jima opisal dogajanje v Poljčah in povedal tudi svojo oceno, da gre za sorazmerno nepričakovan in presenetljiv zasuk. Prosil sem ju, da namenita v torkovi številki Dela dogodkom in odločitvi čim več prostora, začenši z vodilnim člankom na prvi strani.

Potem ko je Delo v torek, 13. novembra 1990 v resnici na prvi in na tretji strani obširno in s številnimi uredniškimi poudarki objavilo novico in prve odzive nanjo, je bila dokončana druga faza utrditve plebiscitne odločitve: po Poljčah vsaj za Demos ni bila več možna pot nazaj, objava v Delu pa je informirala in mobilizirala vso tisto slovensko javnost, ki je v času bližajočih se poustavnih volitev hočeš nočeš zavezovala vse politične stranke, tudi opozicijske.

 

 

Obvestila članom

Kontakt

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve

Zaloška cesta 65, 1000 Ljubljana

tel.: 08 382 35 30

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Kontakt za medije:
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Z uporabo naših spletnih storitev soglašate z uporabo piškotkov. Želim izvedeti več >>