GLAS DOMOVINE - SPLETNA IZDAJA ŠT. 40

V počastitev 10. obletnice delovanja Združenja VSO je decembra izšla jubilejna 40. izdaja spletnega časopisa GLAS DOMOVINE. Vabljeni k branju!

CESTA OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE V RADENCIH

3. januar 2021 - SPOROČILO ZA JAVNOST

Občinski svet Občine Radenci je v torek, 29. 12. 2020, na svoji 19. redni seji sprejel Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o imenovanju ulic, trgov in naselij v zdraviliškem kraju Radenci in preimenoval dosedanjo Titovo cesto v cesto Cesta osamosvojitve Slovenije.

Preimenovanje je bilo sprejeto ob 30. letnici samostojne Slovenije in ob 30. obletnici plebiscita, na katerem smo Slovenke in Slovenci izrazili željo, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Ustavno sodišče je 4. 12. 2020 v svojem sklepu o zavrženju Ustavne pobude, ki jo je vložil g. Franc Vukajč obrazložilo, da pobudnik tudi po ponovnem pozivu ni uspel z dokazovanjem protiustavnosti in nezakonitosti Odloka, ki ga je Občinski svet sprejel na svoji 14. redni seji, dne 28. 5. 2020. Občina Radenci se je tako pridružila mnogim mestom in krajem, ki so totalitaren del zgodovine iz poimenovanja javnih cest, ulic in trgov umaknili v muzeje in zgodovino.

V Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve pozdravljamo in se veselimo vseh pobud občin, ki na tak ali drugačen način želijo v svoje kraje postaviti trajen »spomenik« zlati dobi slovenstva. Župan Roman Leljak in Občinski svet sta tako na najlepši način obeležila 30. obletnico plebiscita za samostojno Slovenijo in prihajajočo 30. obletnico osamosvojitve Slovenije.

Že samo nekaj dni po postavitvi novih tabel z napisom Cesta osamosvojitve Slovenije pa so neznanci, ki seveda nimajo poguma, da bi razkrili svoja imena, le-te poškodovali in uničili. Tako skrunjenje je skrajno zavržno dejanje, zato v Združenju VSO menimo, da so sedaj na vrsti občanke in občani občine Radenci, da stopijo v bran vrednotam, ki so nam omogočile samostojno državo. Ravno občani Radencev so tisti, ki so na svoji lastni koži in posesti občutili agresijo jugoslovanske armade, ki je pod polkovnikom Berislavom Popovom uničevala njihove domove, zato je prav, da izrazijo odločno ogorčenje nad barbarskim delovanjem posameznikov, ki jim osamosvojitev očitno ni bila intimna opcija.

Ob tem Združenje VSO izreka vso podporo županu Romanu Leljaku in Občinskemu svetu za pokončno držo pri aktivnostih obeleževanja 30. obletnice osamosvojitvenih dogodkov in izkazano domoljubje.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve

OBELEŽITEV 30. OBLETNICE IZVEDBE PLEBISCITA O SAMOSTOJNOSTI IN NEODVISNOSTI RS

10. december 2020 - SPOROČILO ZA JAVNOST 

Član prvega sklica Skupščine 1990-1991 in član Glavnega odbora Združenja VSO Anton Tomažič je v sodelovanju z Društvom DEMOS na Kamniškem in Združenjem VSO v počastitev 30. obletnice plebiscita poskrbel za izdajo Zbornika Demos na Domžalskem, »ki je posvečen vsem, ki so prispevali svoje znanje in moči na oltar samostojne Slovenije, in vsem, ki so pred tridesetimi leti na plebiscitu dali svoj glas za samostojno državo in s tem pooblastili koalicijo Demos, da je plebiscitarno voljo udejanila.« Več o knjigi lahko preberete in jo naročite na tej povezavi: http://www.demos.nakamniskem.si/

Poslanstvo Združenja VSO je tudi – Da se ne pozabi! V zgodovini slovenskega naroda je osamosvojitev, utemeljitev in nastanek lastne državnosti enkratno, epohalno in neponovljivo dejanje. Kljub temu, da so mu botrovale mnoge zgodovinske okoliščine in prizadevanja vrste ljudi v nekaj stoletni zgodovini slovenskega naroda, se je njegova praktična izpeljava zgodila v prelomnih časih evropske pomladi narodov konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Bila je rezultat povsem neposrednih in jasno artikuliranih naporov in prizadevanj mnogih ljudi. Angažma teh ljudi je bil odločilen, pa naj je bil kulturni, politični, varnostni, vojaški, diplomatski, gospodarski ali kakršenkoli že, brez njihovega dela, zavzemanja, izpostavljanja, tveganj in prizadevanj Slovenija danes ne bi bila samostojna in mednarodno priznana država.

V odločilnem času slovenske pomladi je bilo glavno vodilo za demokratizacijo in osamosvojitev - gibanje Demos. Bistveno za uspeh je bilo dejstvo, da pri tem ni šlo le za politično vodstvo zbrano v Ljubljani, temveč za široko ljudsko gibanje, enakomerno porazdeljeno po vseh tedanjih 60-tih občinah. Toliko bi lahko bilo tudi zgodovinskih knjig o tedanjih dogodkih in osebah, vendar žal temu ni tako. Še najbolje se je na tem področju izkazalo društvo Demos na Kamniškem, ki je leta 2010 izdalo izvrstno istoimensko knjigo.

Naj bo pričujoča knjiga ''Demos na Domžalskem'' vzor, da bi bilo postopoma na enak način pokritih še ostalih 58 občin! Ponosni smo, da je knjiga nastala predvsem z aktivnostjo naših članov, na čelu z g. Antonom Tomažičem, ki je tudi ponosni član Glavnega odbora VSO.

Aleš Hojs, predsednik Združenja VSO

Tako kot je knjiga DEMOS NA KAMNIŠKEM imela velik pozitiven odmev v celotnem slovenskem prostoru, pričakujemo, da bo tudi knjiga DEMOS NA DOMŽALSKEM veliko prispevala k novejši zgodovini vseh petih občin, ki so v času slovenske pomladi tvorile občino Domžale – tudi Moravče, Trzin, Lukovica in Moravče.

Šlo je za zgodovinsko obdobje ustvarjanja demokracije in nove slovenske države, pri čemer so imeli predvsem tudi lokalni odbori Demosovih strank zelo pomembno vlogo.

Ko so bile ustanovljene prve stranke, smo se posamezniki z velikim veseljem včlanjevali, saj smo želeli podpreti demokratične spremembe v Sloveniji. Teža preteklih let, zadrževanje občutkov ob doživljanju drugorazrednosti in strah pred oblastjo, so v ljudeh pustili posledice, hkrati pa prebudili silno željo po spremembah. Začutili smo odgovornost, da pri tem v čim večji meri sodelujemo in podpremo naše oziroma tiste, ki so v teh prevratniških časih nosili največjo odgovornost in so se tudi najbolj izpostavili. Čas je bil še vendarle precej negotov, posledice in rezultati še zelo nejasni. Posamezniki pa so že začeli zbirati okrog sebe ljudi, ki so se aktivno vključili v politiko.

Demos je odigral izredno pomembno vlogo pri demokratizaciji Slovenije. Prva slovenska vlada je pod okriljem Demosa naredila državo, največ, kar si lahko zamislimo v naši zgodovini. To bo vedno zapisano zlatimi črkami v slovensko zgodovino. In tega ji ne more nihče odvzeti. Seveda, ob podpori ljudstva, ki je na plebiscitu decembra 1990 močno podprlo samostojnost Slovenije. Ne glede na posledice in ker smo verjeli, da je prišel trenutek, ko se naše sanje lahko uresničijo.

Od pomembnih dogodkov, ki so se v tem obdobju vršili na območju tedanje Občine Domžale, sta v knjigi podrobno obdelana tudi prvi in edini Demosov predvolilni tabor na Količevem in podroben opis bitke v Trzinu izpod peresa publicista Matjaža Brojana.

Anton Tomažič, član Glavnega odbora Združenja VSO

GLAS DOMOVINE - SPLETNA IZDAJA ŠT. 39

Izšla je 39. izdaja spletnega časopisa GLAS DOMOVINE.

30. OBLETNICA ODLOČITVE O SLOVENSKI SAMOSTOJNOSTI

9. november 2020 - SPOROČILO ZA JAVNOST

9. in 10. novembra leta 1990 so se na tajnem sestanku, katerega iniciator je bil dr. Franc Zagožen, v Poljčah na Gorenjskem zbrali tedanji delegati vladne koalicije Demos, ministri in nekateri strokovni sodelavci. Sprejeli so odločitev za razpis referenduma, na katerem bi se ljudstvo odločilo o nadaljnjem sobivanju v Jugoslaviji oziroma o odcepitvi in ustanovitvi samostojne države Slovenije. Brez te zgodovinske odločitve bi bilo marsikaj postavljeno pod vprašaj. Osamosvojitev Slovenije bi se zavlekla, za dosego cilja pa bi zagotovo plačali višjo ceno. Poleg tega so se prav v Poljčah oblikovale tudi osnove za vojaško silo, s katero smo kasneje zavarovali odločitev o osamosvojitvi.

Namen dvodnevnega posveta v Poljčah je bil predvsem v tem, da se poslanci takrat vodilnega Demosa seznanijo z vsemi tveganji in morebitnimi posledicami, ki jih bo v prihodnjih dneh, mesecih in morda celo desetletjih, kot so nam napovedovale svetovne velesile, doživljala Slovenija, politiki pa jih bodo morali reševati in predvsem zagovarjati, ko bo navdušenje o samostojnosti prešlo v realnost.

Ker je šlo na srečanju v Poljčah za zgodovinsko odločitev z usodnimi posledicami za vse prebivalce Slovenije, se je med takratnimi poslanci Demosa pojavilo veliko skepse, mnogo racionalnih razlogov in vprašanj za ali proti, a je Jože Pučnik takrat stopil za govornico in dejal: "Zdaj gre za odločitev, treba se je odločiti, pomisleki bodo vedno, samo če bomo zdaj čas zamudili, ga najbrž nikoli več ne bo!" Na koncu dolgotrajne seje so poslanci sprejeli dvanajst sklepov. Med drugim, da naj se razpiše referendum oz. plebiscit, naj skupščina sprejme sklep o razpisu ljudskega glasovanja in naj se sprejme predlog strategije za odklapljanje od Jugoslavije, kakor so ga predlagali Peter Jambrek, Tone Jerovšek in Tine Hribar. Med drugim je pisalo tudi, da naj bo ljudsko glasovanje 23. decembra.

Dogodek v Poljčah je ena ključnih odločitev na poti v samostojno slovensko državnost. Demosova odločitev, pa kot je dejal Lojze Peterle,  potrebna, prava, odločna in odločilna. Novembra in decembra ji je sledilo zaporedje političnih dejanj, ki so vodila v izvedbo končne osamosvojitve. Poti nazaj ni bilo več in 6. 12. 1990 je bil podpisan "Sporazum političnih strank in poslanskih skupin Skupščine RS o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo". Istega dne je Skupščina RS sprejela "Zakon o plebiscitu o samostojnosti  in neodvisnosti Republike Slovenije" in z njim v  primeru odločitve za samostojnost naložila izvedbo osamosvojitvenih dejanj najkasneje v šestih mesecih. Dne 17. 12. 1990 se je v podporo plebiscitu zgodil prvi postroj slovenske vojske v Kočevski Reki, 23. 12. 1990 pa zgodovinski plebiscit za osamosvojitev.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve

V nadaljevanju objavljamo članek enega od očetov slovenske ustave, dr. Petra Jambreka, ki ga kot odziv na pisanje dr. Tineta Hribarja Sobotna priloga Dela ni želela objaviti.

Dr. Peter Jambrek: DEMOSOVA ODLOČITEV v Poljčah 9. novembra 1990

Namesto odgovora na pisanje Tineta  Hribarja “Beograjski pogovori in osamosvojitveni plebiscit” v sobotni prilogi Dela, objavljenega 24. 10. 2020, s.10. Za uvod pa par pričevanj iz pogovorne oddaje »Slovenski plebiscit« na 1.programu TV Slovenija ob 10. obletnici plebiscita dne 26.12.2000.

Bučar: Socialistična stranka nas je prehitela in takrat jaz pa mislim, da smo smatrali, da čas še ni zrel, in smo še zmeraj upali, da gramo lahko preko spremembe, nove ustave…

Moderator: Pri pripravi nove ustave, ki naj bi jo do konca leta potrdili na referendumu, pa se je zataknilo, tudi zaradi razhajanj v Demosu. Sledil je preobrat?

Hribar: Tako smo videli, da do sprejetja ustave na ta datum, in zato smo se potem odločili. Najprej je dal pobudo Peter Jambrek meni osebno.

Jambrek: Sem rekel, ja Tine, mislim, da nam drugega ne preostane, kot da gremo takoj na plebiscit, ker z ustavo letos zgleda še ne bo nič.  Tine Hribar pa je bil takrat tudi v Bohinju na nekem sestanku pri Bučarju doma. Pučnik je bil tudi, kjer smo se dogovorili, da ustavni rererendum mora bi 26. decembra    istega leta. Tine je to vedel za ta datum in je rekel: ‘Ja seveda točno, to je treba narest’.

Moderator: Zamisel je takoj podprl doktor Jože Pučnik. Doktor Franc Zagožen pa je kot vodja poslanskega kluba Demosa predlagal, naj bi zamisel, ki v vrhovih Demosa ni imela veliko podpore, 10. novembra predstavili na posvetu poslancev v vojaškem centru Poljče.

Zagožen: Večina poslancev Demosa je bila na to nepripravljenih. Nismo jih vnaprej obveščali o čem bo potekal pogovor… Prve reakcije so bile presenečenja, odobravanja.

Jambrek: Jože Pučnik je sedel tam nekje na koncu in se je prerinil do mene. Mi trije smo tule sedeli, Hribar, Jerovšek in jaz, in se spomnim, da mi je še zaskrbljen rekel ‘Peter nujno moraš povedat za datum’. Potem smo pa mi trije, najprej Hribar filozofsko, potem Jerovšek, zelo konkretno   pojasnili ukrepe za osamosvojitev.

Moderator: Prisotni so zamisel pozdravili z aplavzom. Z več zaskrbljenosti so predlog podprli nekateri člani vlade.

Hribar: Največja težava je bila z Janšo, ki je najbolj poznal razmere. Bil je obrambni minister. Kaj praviš, a se lahko spustimo v to, v narekovajih, avanturo? Ali smo sploh sposobni napad vzdržat?

Janša: Pomisleki so bili predvsem glede časa. Bile so namreč ideje, da se   Slovenija formalno in tudi praktično osamosvoji že tako po razglasitvi  rezultatov plebiscita. V vladi smo opozorili, da smo praktično premalo pripravljeni, tudi vojaško, in zaradi tega je bil kasneje usklajen 6 mesečni odložilni rok in po 6 mesecih je rezultat plebiscita veljal.

Preberi več

GLAS DOMOVINE - SPLETNA IZDAJA ŠT. 38

Izšla je 38. izdaja spletnega časopisa GLAS DOMOVINE.

OKTOBRA 1991 SE JE ZGODILO NEKAJ, KAR JE BILO ŠE LETO PREJ ZA VEČINO NEPREDSTAVLJIVO

24. oktober 2020 - SPOROČILO ZA JAVNOST

Nič v življenju človeka in naroda ni samoumevno. Še posebej ne tako veličastni dogodki kot sta rojstvo in uspešna obramba samostojne države. Na državni praznik Dan suverenosti se spominjamo enega ključnih dogodkov v procesu osamosvajanja Slovenije. Oktobra 1991 je zadnji vojak okupatorske Jugoslovanske armade (JLA) zapustil Slovenijo. Slovenija je ne le pravno-formalno, temveč tudi dejansko postala suverena država.

Slovenija v osamosvojitveni vojni ni imela zaveznikov, na katere bi se lahko naslonila. Prav tako nismo imeli pomoči, na katero bi lahko računali v bitki za vzpostavitev lastne in suverene države. Zanesli smo se lahko le nase – na svoje znanje, na svoje sposobnosti, na svojo odločenost, da bomo imeli svojo domovino. Obenem pa smo upali tudi na nekaj božjega blagoslova.

Kljub izdaji slovenskega naroda in razorožitvi Teritorialne obrambe smo uspeli oblikovati svojo vojsko. Zmago v vojni za Slovenijo in proti jugo komunistični JLA je dosegla slovenska vojska skupaj s slovensko policijo, vojska slovenskih domoljubov, povezanih v slovenske oborožene sile, ki so nastale iz Manevrske strukture narodne zaščite. Še nikoli v zgodovini slovenskega naroda ni bilo tako veliko ljudi lahko hvaležno veliki manjšini svojih sonarodnjakov.

Kakšna je moč poguma in hrabrosti, ki sta rojena iz ljubezni, pa izpričujejo videoposnetki tistih usodnih dni pred skoraj 30. leti. Z globokim spoštovanjem gledamo posnetke naših sodržavljanov iz Vipavske doline in drugod, ki so se z golimi pestmi in rokami lotili tankov JLA. Z veliko mero ne le državljanskega poguma, temveč tudi modrosti nam je uspelo premagati vojsko, za katero je veljalo, da je deseta najmočnejša armada na svetu.

Slovenke in Slovenci pa smo lahko ponosni, ker smo v bitkah, ki smo jih bojevali, pokazali tudi izjemno srčnost in čut za čast. Ranjence pripadnike JLA smo zdravstveno oskrbeli brez razlik. Nad agresorskimi vojaki se nismo maščevali, tudi takrat ne, ko so sklonjenih glav odhajali iz Kopra. Tiste mlade fante, ki so jih proti njihovi volji poslali nad nas in ki so najverjetneje mislili, da jih bomo postrojene postrelili, smo s karto za vlak in civilnimi oblekami poslali domov. Iz Slovenije v času osamosvojitvene vojne niso bežale trume beguncev, nihče ni bil prisilno mobiliziran, nismo doživeli razkosanja slovenskega ozemlja.

Čeprav so vojni časi vedno kruti, smo lahko kot narod vedno ponosni na to, da smo bojevali častno bitko. Tako je naš cilj, uresničitev plebiscitarne odločitve slovenskega naroda za samostojno in suvereno državo Slovenijo, še bolj žlahten in svetal. Za vedno v zgodovino zapisan kot dokaz zrelosti slovenskega naroda in poguma njegovih vojakov.

Zaradi poguma, modrih odločitev in enotnega ter v skupni ideji povezanega slovenskega naroda, smo si kljub političnim razlikam in nagajanju nekaterih priborili samostojno državo, o katerih so sanjale mnoge generacije pred nami.

Današnji dan naj bo zato spomin in opomin, kako nas povezanost v skupnem cilju kot narod ohranja žive in močne. Naj se v nas krepi zavedanje, da skupaj vedno lahko premagamo tudi tisto, kar se zdi nepremagljivo. In že jutri dosežemo to, kar je bilo še včeraj nepredstavljivo. Zgodovina nas uči, da nič ni nemogoče, če smo kot narod enotni.

Iskrene čestitke ob državnem prazniku Dnevu suverenosti! Ostanimo zdravi in pogumni.

Janez Janša, predsednik Vlade RS

Milan Domadenik (1936-2020) - In Memoriam

24. oktober 2020 - SPOROČILO ZA JAVNOST

V nedeljo, 18. oktobra zvečer, malo po 22. uri, me je po telefonu, po res zelo dolgem času, poklical Milan Domadenik. Povedal mi je, da leži v bolnici, da ni v redu, a da upa, da bo zmogel to bolezen in še, da mi je nameraval odgovoriti na elektronsko pošto, ki sem mu jo poslal z nekaj vprašanji o akciji Sever in stavki zaposlenih ob mojem imenovanju za republiškega sekretarja za notranje zadeve leta 1990, da pa ni še preveril nekaterih dejstev. Neobičajna ura za njegov telefonski klic in sploh klic sta me navdala s temnimi slutnjami, ki so se nekaj dni za tem, žal, uresničile. Milan Domadenik je umrl.

Milan Domadenik je bil celo svoje profesionalno življenje policist. V policiji je večji del svoje profesionalne kariere posvetil vprašanju državnih meja, leta 1982 pa je postal načelnik Uprave UNZ Ljubljana mesto. To je bila visoka in odgovorna funkcija v Socialistični Republiki Sloveniji. Pod socialistično oblastjo je bilo zelo težko razmejevati med profesionalno odgovornostjo v izvršilni veji oblasti in partijsko dominacijo nad vsemi aparati v družbi. Toda Milan Domadenik je to zmogel. Naredil je namreč nekaj nepredstavljivega za tiste razmere. Kot prvi mož ljubljanske UNZ je, 1.7.1988, v izjavi za časopis Dnevnik, javno demantiral trditev republiškega sekretarja Tomaža Ertla, da so 31. maja 1988, Janeza Janšo aretirali delavci kriminalistične službe UNZ Ljubljana, pač pa, da je to storila Služba državne varnosti, ki jo je v Ljubljani vodil Peter Prebil, ki je za kritje akcije, ki sta jo operativno izpeljala Drago Isajlović in Peter Frumen, poklical Milana Domadenika naj mu odredi nekaj kriminalistov. Takoj je postalo jasno, da za aretacijo stoji politična policija in slovenski politični vrh. Domadenika sta za tem na razgovor takoj poklicala tedanja županja Ljubljane Nuša Kerševan in predsednik mestnega komiteja ZKS Ljubljana Iztok Winkler, takoj za tem je bil razrešen in upokojen. Takrat ni bilo nobenih političnih strank, ki bi temu nasprotovale, opozicija je šele začela razgrajevati enopartijski sitem. V Odboru za varstvo človekovih pravic smo njegovi izjavi in poznejši razrešitvi namenili posebno pozornost v javnih sporočilih Odbora.

Po zmagi Demosa na prvih svobodnih volitvah in imenovanju prve demokratično izvoljene slovenske vlade, sem Milana Domadenika predlagal za svojega namestnika na notranjem ministrstvu. Njegovo poznavanje razmer v policiji, odnos do službe državne varnosti in nesporna opredelitev za slovensko samostojnost, ki jo je večkrat izpričal, so bile odločilne pri sprejemu nekaterih ključnih odločitev. Po tem, ko zelo dolgo nisem uspel najti primerne osebe, da bi prevzela vodenje Varnostno informativne službe v katero smo preoblikovali nekdanjo SDV, sem sprejel Domadenikove predloge o tem, da ji najprej odvzamemo policijska pooblastila in administrativno upokojimo ljudi, ki so delali na tim. “notranji politični problematiki”! Tem ukrepom sem dodal razorožitev te službe, zapečatenje vmesnih delilnikov na slovenskih poštah, sobah, kamor so vodile vse telefonske linije in jih je za prisluškovanje uporabljala samo udba, prenehanje pošiljanja poročil te službe v Beograd (mimogrede, tam sta službovala ključna slovenska operativca partijske SDV Ivan Eržen in Boris Zore).

Milan Domadenik je potem skrbel za operativne naloge slovenske policije, imenovan je bil v glavni štab slovenskih oboroženih sil, ki je poveljeval slovenskim silam med desetdnevno vojno. Za svoje delo je leta 1993 prejel srebrni Častni znak svobode.

Ljudje se v svojem življenju pogosto znajdejo na razpotjih in pred težkimi odločitvami, ki lahko resno ogrozijo njihovo profesionalno kariero in celo eksistenco samo. Malo jih je, ki zmorejo sprejeti pravo odločitev, tako po svoji vesti, kot poklicno, čeprav je to težko in velikokrat tudi nevarno. Milan Domadenik je sodil med take ljudi. Naj mu bo lahka slovenska zemlja!  

Igor Bavčar

POSLOVIL SE JE MILAN DOMADENIK, HEROJ SAMOSTOJNE SLOVENIJE

24. oktober 2020 - SPOROČILO ZA JAVNOST

Umrl je Milan Domadenik, slovenski policist, ki se je leta 1988, ob aretaciji Janeza Janše, Francija Zavrla in Davida Tasiča, kot načelnik ljubljanske UNZ uprl Ertlu, ko je na lastno pobudo stopil pred kamere in zanikal sporočilo svojih nadrejenih: »Ljubljanski kriminalisti niso aretirali Janeza Janše, Francija Zavrla in Davida Tasiča, to so naredili pripadniki UDBE, ki ne sodijo pod mojo pristojnost.« 

Milan Domadenik je v prvi demokratično izvoljeni vladi prevzel položaj namestnika ministra Igorja Bavčarja, v letu 1991 pa je kot član republiške koordinacije odigral neprecenljivo vlogo povezovalca različnih dejavnikov za uspešno obrambo Slovenije. Zlasti je bil uspešen kot posrednik med dejavnostjo, sposobnostjo in zmožnostjo policije na eni strani in drugih na drugi. Policijska operativa, ki jo je usklajeval kot namestnik ministra je delovala vsaj na dveh ravneh. Na obrambni, kjer je s svojo visoko strokovnostjo in pripravljenostjo onemogočala aktivnosti JLA in na bolj ali manj običajni ravni neposrednega varovanja ljudi in premoženja. Kljub vojni in močni vpletenosti uniformirane in kriminalistične policije v obrambne dejavnosti so bile uspešno opravljene vse običajne policijske naloge in policija se je uspela izogniti pastem lastne militarizacije. Načelo zakonitosti delovanja je Milan Domadenik zagovarjal enako vztrajno v vojni kot v normalnih razmerah vse do upokojitve leta 1993, ko je prejel priznanje, srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.

Milan Domadenik je bil tudi član Glavnega odbora Združenja VSO, ki svojcem izreka iskreno sožalje.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve

GLAS DOMOVINE - SPLETNA IZDAJA ŠT. 37

Izšla je 37. izdaja spletnega časopisa GLAS DOMOVINE.